Dobro jutro: Gasilci

Ogromna smreka je skrivala mladička, ki je mijavkal v gmoti iglic, senc in megle. Po dveh dneh čakanja in prepričevanja se je oglasil prvi človek, ki nam je očital, da smo navadni morilci, če takoj ne pokličemo gasilcev, da snamejo mačjega mladiča z drevesa.

Ni bil najlažji telefonski pogovor, še posebno ker se mi je sodelavec usedel za hrbet in ni hotel stran, ker da je prvič v življenju »v vicu«, je govoril. Apologetsko sem v telefon razložila, da maček sploh ni naš. Nekdo ga je vrgel čez vrtno ograjo, pa se je tako prestrašil, da je splezal na najvišjo smreko. In je tam že od nedelje zvečer, sem dodala. In da bomo zboleli na živcih, če bomo morali še naprej poslušati tožeče mačje jokanje, sami pa na smreko ne moremo.

Prišli so štirje veliki gasilci v kombiju. In seveda, tudi tokrat se je izkazalo, da je vse, kar se zgodi v filmih, res. Takoj ko so potrdili prihod, se je maček začel sam od sebe spuščati. Ko so prišli pod drevo, je z zadnje veje cepnil naravnost pred noge največjega med njimi, verjetno olajšan, da je končno prišla kompetentna pomoč. Kakšna blamaža. Gasilcem sem lahko ponudila le gajbo ekoloških jabolk, da se jim oddolžim za trud. Vljudno so zavrnili: »Gospa, ne sekirajte se. Take stvari so še kar pogoste.«

V zadnjem času se ni prav lahko počutiti dobro, človeško. Jaz sem se dvakrat: pred časom, ko so na nacionalnem radiu prizadevno objavljali oglas za mojega (drugega) mačka, ki se je izgubil, in v torek, ko so gasilci prišli rešit revčka z drevesa.

Karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših ... Hvala, gasilci. Upam, da se imate v Velenju, na dnevih zaščite in reševanja, lepo in koristno.