Dobro jutro: Genij v ponvici

Vsakič ko si pripravljam omleto, se spomnim kitajskega paleontologa, ki mu je pred petnajstimi leti v laboratoriju padlo na tla dinozavrovo jajce, staro 65 milijonov let. Ko je opazil, da se iz jajca še vedno cedi gosta tekoča snov, je svojo strahotno napako hitro spremenil v začetek velikega iskanja genoma izumrle pošasti.

Ne vem, kdo je dejal, da je treba razbiti jajce, da si pripraviš omleto (nekateri to modro izjavo pripisujejo Leninu, drugi celo Mao Zedongu), vem pa, da je mogoče iz vsake neumnosti izluščiti kaj pametnega. Tako sem, denimo, videla čudovit lestenec, narejen iz dežnika, ki ga je razcefral pes. Poslušala sem pripovedi o tem, kako je Fleming odkril penicilin, potem ko je čistilka pozabila pomiti posodo s kulturo stafilokokov in se je na robu posode nabrala plesen, ki je preprečila nadaljnji razvoj bakterije. Nekatere izume so navdihnile majhne lenobe in verjetno je imel Tesla, ko je patentiral daljinski upravljalnik, v mislih tiste, ki težko vstanejo iz naslanjača. Po drugi strani pa so nekateri majhni izumi prerasli v velike zgodbe. Japonec Daisuke Inoue je najbrž brez kakšnega posebnega namena, da bi spremenil svet, izdelal prve naprave za karaoke. Najbrž še slutil ni, da bodo te naprave postale pomemben instrument v spreminjanju azijske miselnosti.

Vsakič ko prižgem LED-svetilko, se spomnim Nicka Holonyaka Juinorja, ki je leta 1962 izumil svetlečo diodo in napovedal, da bo ta nekega dne nadomestila Edisonovo žarnico. Ko so mu kolegi zatrjevali, da mu je Nobel ostal dolžan, ker ni nikoli dobil njegove nagrade, je zgolj zmignil z rameni in dejal: »Smešno je misliti, da ti kdor koli kaj dolguje. Vse je samo v tem, da smo srečni, ker sploh živimo.«