Dobro jutro: Gozd

Brez skrbi, to ne bo slavospev bogatemu jesenskemu gozdu, o katerem pišejo otroci svoje prve šolske spise.

Objavljeno
20. september 2012 01.36
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

(No, včasih smo jih.) Pa tudi ne žalostinka za gospodarskim in ekološkim redom, ki sta vladala v naših gozdovih v prejšnjih časih, ko jih je – tudi tiste seveda, ki so zdaj cerkveni –, upravljala država. Rad bi pokazal predvsem na to, da gozd je, da ga imamo Slovenci veliko – in da pravzaprav ne vemo, kaj bi z njim.

Ve se, da je šestdeset odstotkov ozemlja naše države pokritega z gozdovi. V Evropi sta bolj poraščeni samo Švedska in Finska. Vemo tudi, da se njegov teritorij na račun opuščenih travnikov in pašnikov širi. Ne vemo pa, kam naj si zataknemo te podatke.

Gozd je za tudi za tiste, ki živimo na njegovem robu, nekaj neopazno samoumevnega – kot je samoumevno vreme, gneča na tržnici ali palčki na vrtu. Recimo, da večina Slovencev ve, kje sta Črnomelj in Dobrepolje. Toda koliko jih ve za gozdove, ki so vmes? Smo se že kdaj vprašali, kaj je bil prvi naravni pogoj slovenskega partizanstva?

Slovenci iz gozda ne znamo (več) pridobivati lesa, ne kot strateške surovine ne kot prepoznavnih končnih izdelkov. Ne znamo uživati v zavesti o njegovi naravni danosti in, hvalabogu, z njim (še) ne znamo turistično gospodariti.

Kar nekaj ljudi poznam, ki ne gredo nikoli v gozd, in tudi nekaj takih, ki še svoj živ dan niso bili v njem. Eni se bojijo klopov, drugi medvedov, tretji pa so prepričani, da bi s tem osramotili svoj urbani imidž.

Ob vseh možnostih, ki jih ponuja, imamo gozd pravzaprav za eno samo stvar: za nabiranje gob. Zdaj je menda gobarska evforija. In kakor je res, da je težko priti do teh zabavnih in čudnih rastlin, če se ne podamo v hosto, tako je res tudi to, da je preostalih štirideset odstotkov negozdnega državnega ozemlja pod stalnim vplivom njihovih norih učinkov.