Tiskane izdaje
Pod ostrim rezilom majhne sekirice se glavata buča lepo razkolje na dvoje. Zamahujemo z desnicami, ki so čvrsto oprijele toporišča, kakor da bi to jutro končevali dolgo nočno bitko na prostrani ravnici med Dravo in sivimi obrisi oddaljenih gričev. V posode zbiramo spolzko izmuzljivo vsebino iz skledastih polovic razklane oranžasto zariple glave, jutranji sončni odbleski pa se lovijo na belkaste in od življenjskega soka še mokre ovalne ploščice bučnih semen.
Buče »trebimo«.
Letos je skorja trda in nekoliko žilava, ker med rastjo ni bila dovolj prepojena. Najprej je bilo treba poskrbeti za rastoča semena tam notri v votlem zavetju pa je za skorjo, ki je v resnici samo njihov obrambni zid, zmanjkovalo dnevnih napitkov. Življenje vedno najde pot, po kateri se bo nadaljevalo. Ni pa nevarnosti, da bomo življenjske kroge oljnih buč prekinili, ker bomo v naše posode nabrana semena na jesenskem prepihu posušili in jih stisnili v eno najbolj vsestranskih tekočin: bučno olje je začimba, zdravilo, poživilo ... je tabernakelj domače kmečke lekarne, iz katerega mnogi ob vsakodnevnih jutranjih obredih iz njega použijejo žličko ali dve, žvrkljajo dišečo tekočino v ustih ali pa z lastnimi zobmi zmeljejo nekaj bučnic.
Kako bi se nam smejali že zdavnaj izginuli Maji ali Azteki, če bi jim poskušali predstavljati rezultate današnjih laboratorijskih in medicinskih raziskav bučnega olja in semena, ki skoraj brez izjeme potrjujejo, kar so oni vedeli o zdravilnih in blagodejnih učinkih buč že zdavnaj. Tudi na štajerskih in prekmurskih njivah takšno dokazovanje bore malo zaleže. »Če spoznaš in čutiš, da ti dobro dene, si ni treba beliti glave, zakaj je to tako. Samo sprejmi in bodi hvaležen!«
Ob takem poduku vitalne osemdesetletnice, ki z vsemi nami enakovredno ali še hitreje in bolj zavzeto zbira semena v svojo posodo, lahko samo še bolj dvignem enoročno sekirico nad naslednjo v še dolgi vrsti skupaj nakotaljenih buč. Življenjska spoznanja si je treba prislužiti!
