Dobro jutro: Izplača se migati

Jaz sem zavrgel svoja dolgoletna prepričanja, da je od obrabljenega boljši poapneli hrustanec, da je mirovanje bolj človeka vredno stanje od neproduktivnega premikanja in da branje dobre knjige odtehta pisanje povprečne – ne, to zadnje še vedno verjamem.

Kaj more tako nenadoma in usodno spreobrniti okorelega lenuha? Sploh ne varljiva zdravje in počutje; pravi in sodobni odgovor je: dobiček!

Bom razložil: na otoku, kjer že desetletje preživljava po deset jesenskih dobrih juter, so se odločili zagraditi rt s čudovitimi, neobljudenimi plažicami in tam naseliti divjačino, ki jo morejo turisti za zabavo nezgrešljivo streljati. Dotlej sva na plažice »hodila« z avtomobilom, nato naju je tja vozil naš barba z ribiškim čolnom – kar je sitno in stane. Obravnavala sva že skrajni ukrep selitve na drug otok, ko se je domislila: »Kupiva lahek čolnič in veslajva do plaže! Neodvisna bova in razmigana.« Zgarana in opečena, če ne celo mrtva in nasedla kje na italijanski obali, sem odgovarjal in dve leti uspešno zavlačeval nakup plovila.

Letos sem kupil napihljiv kajak, ker je bil posezonski popust in zaradi ljubega miru. Ob prvem sestavljanju sva bila čisto brez nadležne publike, kar nama je samo po sebi dobro delo, pa sploh se nisva prekucnila, kar je bilo sicer pričakovano in kot pribito. Tresla se je od veselja in jaz tudi, a od bolečin v mišicah, ko sva obvozila naš zalivček. Naslednji dan sva se že dlje škropila z vesli in moje noge so močno pordele, tretji dan pa sva dosegla plažico, kamor je tiste dni veter nanesel kup plastike in umazanije.

Toda poglejte obračun: nabava čolna (200 evrov), odpoved vožnje z barbinim čolnom (–200 evrov), odtlej ni ona niti enkrat silila na izlete po otoku, niti na kavice, niti na večerjo (–300 evrov). In kljub temu je bila zelo zadovoljna – neprecenljivo. Noge so se mi olupile, denarnica pa ne čisto.