Dobro jutro: Jabolko

Da ne bi sprožil nove trojanske vojne ali da ne bi bil izgnan iz domačega raja, sem prejšnje jutro dolgo posedel na gozdnem parobku in hlastno trgal belo in sočno meso jabolk, ki sem jih pravkar razplel iz visokih trav nekega že več desetletij zapuščenega sadovnjaka. Použil sem vse drobcene kroglice, pegaste in od sušeče in nagnite trave že rahlo rjavkaste tam, kjer so se dotikale zemlje. Nobene nisem prihranil niti za Evo niti za Afrodito – zanju je iz ličnatega cekarja gledalo v svet nekaj drobnih jurčkov in tri razkošno razpajčolanjene lisičke.

Doli nižje v haloški grabi, ko sem korak že trdno zastavil proti domu, sem svojo prejšnjo požrešnost popravil: med mokrim listjem in travami sem nabral drobnih rdečih sadežev, za kakršne mi že lani in predlani najstarejši ljudje niso vedeli imena. Le-to so rekli, da boljših jabolk od teh ni, in so mi v zagrizeni rani sadeža pokazali, kako se rdečilo iz olupka kot v pivnik zajeda v snežno belo meso. Nabirek je bil tokrat dovolj za jutranje grizljanje za vso družino in še za sicer zamudno, a posebno sproščujoče pripravljanje jabolčnega zavitka za popoldanske obiskovalce.

Če bi oblikoval zaščitni znak za svojo družino, bi narisal jabolko. V resnici sem njegovo podobo že vpletel v Cvetni breg, kot sem »krstil« naše gnezdišče. A me moti, da so ga že zlorabili za multinacionalko, ki z dejanskimi sadeži nima nobene zveze. Zato sem se vrnil k pravim jabolkom: tam pod resničnimi jablanami jih tudi to jesen leži na tisočnije in potrpežljivo čakajo, da z vsakodnevnim razdajanjem razbremenijo zdravnike, da z naravnimi sladkorji ublažijo energetske krize človeških teles, da odganjajo zasladkanost krvi, da se celo nekaterim rakom uprejo ...

Še letošnjo jesen bom zasadil vsaj še eno jablano. In komaj upam priznati, da bi mi bilo najljubše, če bi me za brezkončno počivanje položili nekam pod jablane.