Dobro jutro: Jezik gledališča

Smo v predvolilnem boju Huga Chaveza in njegovega tekmeca Caprilesa, dotrajana pročelja stavb so prevlečena s plakati in grafiti, političnimi parolami. A oba tekmeca v tem času po marketingu prekaša ena sama podoba. Podoba device Marije v svetlo modrem plašču. Virgen de la Valle, zavetnica te pokrajine, morja in ribičev, praznuje svoj rojstni dan. Prav na dan, ko praznovanje doseže svoj vrhunec, predstava Slovenskega mladinskega gledališča Amado mio slovesno odpira gledališki festival. Na dan, ko množice slavijo svojo Devico in ko vsak, ki ga srečaš, šepeta o volitvah, Chavez da ali ne, bodo prebivalci dobili intimno zgodbo o prepovedani ljubezni med Pasolinijem in njegovim mladoletnim učencem. Pred gledališčem na ulici Bolivar čaka dolga vrsta ljudi; gledam jih, kako vstopajo v temo dvorane, s pričakujočimi obrazi in vlažnimi očmi, med njimi so zelo mladi ljudje, skoraj otroci, tam je brezzoba Indijanka, ki sem jo pred tem videla na ulici, taksista, ki mi je dan pred tem rekel, da ima dežela dovolj enega samega obraza. Prihajajo spoštljivo, s pričakovanjem čudeža, kot bi prihajali v cerkev. Predstava na praznik device Marije kot po čudnem naključju z metaforo režiserja Ivana Peternelja ujame bistvo te dežele: devica Marija v modrem plašču, prav takšne barve kot njihova ikona, ki ji deček, snet s križa, nariše rdečo zvezdo na prsi. Kot je povedal direktor gledališča: Spet bomo slišali predstave v jezikih, ki jih ne bomo razumeli, a se bomo prav zato bolj osredotočili na detajle, na atmosfero, na energijo med igralci in občinstvom, na ta skrivnostni ritual, na jezik gledališča. Ta deluje na staro Indijanko, na taksista in na mlado pevko.