Dobro jutro: Junaki

Priznam, nikoli se nisem preveč ukvarjala z nacijo, a vsak ve, da narod potrebuje svoje junake. Kako uničiš, izbrišeš narod? S tem, da izbrišeš njegov jezik, kulturo, simbole. S tem, da izničiš tudi njegove junake. Pri nas junakom dolgo nismo dovolili, da bi ostali junaki. Kot bi nas bilo sram. Kekec, skoraj edini filmski junak, je postal izraz za tepčka, »kekca«. Obrezovanje presežkov je bil dolgo naš nacionalni šport.

V vrtcih, sem videla pred dnevi na televiziji, se otroci identificirajo z junaki na košarkarskem igrišču. Otroška usta s težavo oblikujejo imena: Goran in Zoran Dragić, Boštjan Nachbar, Nebojša Joksimović, Jaka Laković.

Bera festivala slovenskega filma v Portorožu je po dolgem času spominjala na pravo filmsko produkcijo nekega naroda. Tam so bile komedije za širše občinstvo, kot, recimo, nadaljevanje največje slovenske uspešnice Miha Hočevarja Gremo mi po svoje2, Panika Barbare Zemljić, posneta po istoimenski uspešnici Dese Muck, Adria Blues Miroslava Mandića. In seveda Vojnovićeva uspešnica, posneta po njegovi romaneskni uspešnici Čefurji raus!. In – čudno, nič mi ni nerodno, da pri vseh uporabim izraz uspešnica.

Z druge strani Atlantika nam samozavest (ne samo zavisti) dviguje Katarina Čas, ki je po irski črni komediji Policist nastopila v Scorsesejevem filmu Volk z Wallstreeta; ni še konec, zdaj v filmu Imagine igra ženo Ala Pacina.

Hočem reči, da je v tem kriznem obdobju, ko poslušamo samo o zategovanju pasu, skorajda nujno, da usmerimo pozornost v tisto smer, kjer se rojeva tudi nekaj svetlega. Pomislimo na naše inovatorje. Podjetnike. Pisatelje. Na naše filozofe. Na naše filmarje. Na to, da na ledu, na belih strminah, na nogometnih in košarkarskih igriščih dobivamo svoje junake, s katerimi se identificiramo in ki imajo moč, da nas potegnejo ven iz ohromelosti, letargije, črnogledih napovedi. Junaki imajo med drugim moč, da zmanjšajo kolektivni strah, ki se nas je polastil.