Dobro jutro: Jutro na morju

In vedno, ko se mi to posreči, sklenem, da bom to čarobno doživetje, ki se ponavlja v neskončnost, a je kljub temu vsakič unikat, doživljal pogosteje.

Tokrat sem mu bil priča na morju. Iz temnih, še zamolklih tonov, ki oznanjajo poslavljanje tème in prihod svetlobe, je na obzorju nenadoma pokukala škrlatno rdeča škrbina. V jutranjem hladu sem na koži že po nekaj trenutkih, ko je ozka, zdaj že močno oranžna rezina neverjetno hitro postajala večja in se spreminjala v zgodnje sonce, začutil toploto novega dne. Kljub zgodnji uri, me je hitro ogrelo in začelo spodbujati k jutranjemu skoku v vodo.

Morje okrog jadrnice je bilo mirno, tu in tam so na oljni gladini nastali obročki, ki so jih naredile tik pod gladino plavajoče ribe. Kot v akustičnem amfiteatru – zasidrani smo bili tik pod strmo obalo, ki je skoraj prepadno izginjala v temačno morsko globino – so se nekje v ozadju začeli oglašati zvonci drobnice, ki je hitela z jutranjo pašo, ko je dragoceno zelenje zgodaj zjutraj še prekrito z osvežilno roso. Z uglaševanjem svojih inštrumentov so se jim pridružili tudi prvi škržati. Zvenelo je kot nebeška glasba, ki nam je že prejšnji večer, po dobri večerji in kozarcu vina, igrala tudi uspavanko.

Takšni trenutki na barki ti napolnijo baterije. So pa tudi dragocen spomin, ki pomaga, da v vlažnih in sivih novembrskih in decembrskih dnevih, ko se zdani šele dopoldne in znoči že zgodaj popoldne, vsaj v mislih za minuto ali dve skočim nazaj na morje, na barko, kjer je prijetno toplo, a zaradi vetra nikoli vroče.

»Dvigni sidro!« me je zbudilo iz skoraj nezemske jutranje omame. Ropot verige, ki se je v enakomernem ritmu navijala na vreteno, me je vrnil v realnost in odpluli smo v nov dan.