Dobro jutro: Kamin

Vedno, ko v prvih hladnih jesenskih večerih zakurim v odprtem kaminu, ko brezova drva naokoli razpošljejo vonj po dimu, ki je daleč od tega, da bi bil neprijeten, obsedim pred plameni. Tiste večere televizor ostane neprižgan, misli, razbremenjene bolj ali manj slabih novic iztekajočega se dne, pa zaplavajo v svet spominov.

Kamin, na katerega sem še danes, po skoraj 30 letih, še vedno ponosen, sva izdelala z mojstrom, mojim Mojstrom. Dejansko je bil mizarski mojster, z delavnico in vsem, kar sodi zraven, a v dolgih letih si je nabral bogate izkušnje tudi pri vseh drugih delih, ki jih potrebuješ, ko gradiš hišo in še posebno če predeluješ star hlev, kot je bilo v mojem primeru. Tako sva se poleg vsega, kar je bilo povezano z lesom, med drugim lotila tudi obnove starega oboka, mojster je izračunal in postavil polkrožne stopnice, po katerih še danes lahko hodim miže, tako dobro so speljane, in kot rečeno, lotila sva se tudi kamina.

Bili so to precej drugačni časi od današnjih. Ni še bilo velikih trgovskih centrov z gradbenim materialom, v katerih dobiš vse, kar si zaželiš, da sploh ne omenjam inflacije, ki ti je, če nisi pohitel z nakupom, že v enem dnevu pobrala znaten kos težko privarčevanih dinarjev. Tako tudi za moj kamin nikjer nisem našel rustikalnih zidakov, kakršne sem videl v francoski reviji in s kakršnimi sem ga želel obložiti.

Po nekaj tednih, ko sem bil že precej obupan, pa je mojster prišel naokoli in v rokah držal bobrovec, star strešnik, s kakršnimi je bil prekrit hlev, preden sva ga začela prenavljati in s katerimi nisem imel kaj početi. »Če ga razreževa po širini na tri dele, dobiva majhne zidake, visoke dober palec, ki bodo prav taki, o kakršnih sanjaš,« je brez kakšnega posebnega vznemirjenja, kot da bi bilo samoumevno, predlagal mojster. Bil sem navdušen in hitro sva se lotila dela. Kot že veste, uspešno. Mojster zdaj že nekaj let postavlja nebeške kamine, mene pa ob mojem kaminu grejejo tudi spomini nanj.