Dobro jutro: Koncert

To je pa res redka priložnost. Danes lahko greste v Ljubljani na koncert skupine Duran Duran in boste videti bolje, kot če bi šli na isti koncert pred tridesetimi leti. Morda ste postali plešasti in trebušasti ter na vse mogoče načine povešeni, ampak ne bo vam več treba nositi tiste obupne frizure iz osemdesetih, mašnic, podloženih ramen, nekakšnih zakovic, umetelno strganih žab in druge krame, s katero smo se ovešali v tem obdobju. Moški lahko pridete nenaličeni.

Včasih se vprašam, kako je v skoraj resno zgodovinsko literaturo prišel podatek, da so bila osemdeseta leta obdobje velikega sloga. Mogoče je to zato, ker se je bilo treba v tistem času za pravi videz potruditi, biti inovativen in izstopati, svojo identiteto resnično izdelati. Videz je bil resen »izdelek«. Kar niti ni bilo tako lahko, saj smo bili še nekoliko odmaknjeni od lahkotno dostopne potrošnje kapitalističnega zahoda. Ampak za mlade je bilo v tistem času resnično pomembno, da so lasje stali nad čelom naprej, nad uhlji nazaj. Mislim, da je ta pričeska tlakovala tudi pot pozneje uspešnemu prodoru modela »bundesliga«.

Resnejši vidiki osemdesetih: populacijski bum, laissez-faire ekonomija, Solidarność, Trg nebeškega miru, prihod Halleyjevega kometa, računalniki Commodore, ekološka katastrofa v Bhopalu in Černobilu, iraško-iranska vojna, atentati na Lennona, Gandhijevo, Palmeja, smrt Tita, začetek pandemije aidsa, odkritje potopljenega Titanika ... In po vsem tem mi ob omembi osemdesetih v spomin najprej pridejo frizure in našminkani moški? Čez vikend bom premišljevala o razliki med plitkostjo in spoznanjem, da ima vsak človek obdobje, ko je bil svet še mlad, pričeska pa pomembnejša od boja za delavske pravice na Poljskem. In da ga je večinoma dobro prestal. Včasih pa še zaide na kak koncert, kjer upa, da ne bo kdo pohodil njegovih novih Pradinih čevljev.