Tiskane izdaje
V pol stoletja! Že, že, najemnik je zasebnik, ploščadi za sončenje so zdaj od bazenov ločene z živo mejo, namesto enega bifeja so trije … A v onem pri ograji proti Savinji še vedno igrajo tarok. Modeli obeh spolov tako kot pred pol stoletja v velikem bazenu vztrajno plavajo počez in se čudijo drugim, ki plavajo po dolgem. Reševalec tako kot njegovi daljni predhodniki zapiska samo, če v kot bazena skačejo otroci. Če skačejo mišičasti mladeniči, pogleda stran. Na zgornjem koncu se v vodi žogajo moji vrstniki iz mladosti. Tam je Miša, je Laki, malo naprej vidim Maksa … Miša je zdaj Lila Prap, večni celjski bohem Laki je dandanes večji prijatelj mojih sinov, kakor je bil kdajkoli moj, in Maks … Ko so nas mularijo pod večer nagnali iz vode, mi pa smo obležali na brisačah ter se – čeprav nam je po celem dnevu že krulilo po želodcih in smo vedeli, da nas mame čakajo z večerjo – še kar malo po najstniško ovohavali. Maks je hodil ob bazenu gor in dol ter vpil na Neptunove plavalce, da ga ne bodo prinašali okrog in naj že odplavajo tistega pol kilometra. Zdaj Maks ne vpije. Naredi tri zamahe kravla in si odpočije ob robu bazena. Še drugi stari znanci, plavalni trenerji so tam in spremenili so se le toliko, da zdaj nosijo majice s trebuhi.
Namesto bratov iz Bosne zdaj noge namakajo delavci iz Bolgarije in Romunije. Tudi oni razmišljajo, kako bi hodili po poldrugi meter visoki vodi, ne da bi po kopalnih brisačah raztegnjene gospe, ki jih opazujejo skozi sončna očala, ugotovile, da so neplavalci.
Hm, tako smo igrali odbojko v vodi pred skoraj pol stoletja, tako smo plavali in tako smo poležavali, igrali karte in klepetali. Poletja je še enkrat konec in spet smo se imeli lepo. Starejši, včasih za hip, morda minutko, brezskrbni in spet mladi.
