Uganka, v katero se praviloma vpisujejo besede vodoravno in navpično, pa je lahko tudi svojevrstna zasvojenost; taka dobre sorte. Namreč, razen adrenalinske uporabe malih sivih celic je tudi razmeroma poceni: skoraj vsak dnevni časopis jo ima, majhno ali veliko.
Ni pa vse tako preprosto in lepo, kot se zdi na prvi pogled. Če začne spomin stavkati in se zahtevanega gesla nikakor ne moreš spomniti, zadeve ne vržeš v kot. No, tisti stari izkušeni ugankarski in križankarski mački imajo svoje mini slovarčke že v možganih, oni manj »učeni« pa začnejo brskati po googlu, slovarjih, leksikonih, zemljevidih, kličejo žlahto, znance, prijatelje. Ni namreč lahko kar tako iz glave vedeti, kako se, denimo, imenuje španski skladatelj Espla, katero je glavno mesto province Adrar v Mavretaniji ali nekdanje ime nekdanjega afriškega jezera, da o otokih v Malem Sundajskem otočju sploh ne govorimo.
Vse ima svoje meje. Prenekateri reševalec se včasih vpraša, ali ga ima sestavljavec načrtno za norca ali pa je res tako neskončno neuk oziroma nerazgledan. Ker, pod kaj naj bi v enciklopediji ali kjer koli drugje vsaj približno iskal reko v srednji Švedski ali kako se drugače reče jelenu osmeraku pa levim in desnim pritokom potokov in ponikalnic, za katere še nikoli nisi slišal. Dotolče pa te, da se ti ne sanja, kako se drugače reče suhemu nerodnemu človeku ali biku s Celebesa.
Stara modrost pravi, da se človek uči, dokler je živ. Že, že, ampak še vedno ne odpuščam tistim manj umetelnim sestavljavcem, da me razkurijo s popolnimi nonsensi; ne velja le za navadne križanke in skandinavke, na to niso imune niti italijanske, iz sredine, kombinacijske, vretena ... Svojstven izum je »slovenska križanka«, katere prvo geslo je tropska riba z napihljivim organom.
Tako namesto da bi reševalec križal besede, besede »križajo« njega.