Tiskane izdaje
Ste bili kdaj v Afriki ponoči? Ste videli, kako leži Orion? Mežika s temnejšega in globljega neba. Kaj pa v afriški savani? Ponoči ob tabornem ognju? Prasketa kot doma. Ampak izza grma sveti par čudno divjih oči.
Zabliska. Rezek udarec. Strela prereže nebo. Ste že pozabili na mokra poletja? Poznam vsaj pet ljudi, ki takoj podpišejo, da bi bilo ves julij tako in še vsaj kos avgusta, če se da. Ste pozabili, kaj pride za petkom? Četrtek ali sreda? Prodajalka breskev je dvignila levo obrv, ko sem jo vprašal, če je jutri sreda. Zmotil sem jo pri računanju in je morala operacijo ponoviti od začetka. Bi res glasovali za poletja brez zrna soli? Za počitnice, ki jih ni. Za šepajočo brazilsko sambo, za oljčno muho in gnil paradižnik?
Lepega dne je vse drugače. Nebo temno modro. Dekleta hodijo bolj privzdignjeno. Frfrasto. Izzivalno. Motoristi vozijo svoje ognjene kočije vzvišeno kot božji gardisti. Na terasi saksofon. Zjutraj škržati. Žagajo vročino. Maestral. Moder veter. Slan. In opečnate streh. Nad njimi modrina. Na njej jadrnica. Drsi. Sonce ujeto v milijardi živih isker. Vmes zvonik dvakrat: bing, bing. Avto. Ključ. Volan. Cesta. Parkirišče. Obala. Moja skala. Glava na kamnu, ob kamnu koprc. Koža. Se topi. Ljudje molčijo. Kot ribe. Gledajo proti tanki črti med temno in svetlo modro. Pes. Ni morski. Ni meduz, ni ježkov, ni cvetenja. Res vse drugače.
Baterije polne. Človeku se od brezdelja in vročine lahko zvrti. Kje je oblak, kje pihljaj? Sonce gre v morje, jaz pa domov. Na vetrobranski šipi pa redarski pozdrav v zelenem najlonu z napisom Obvestilo. Kazen, ker nisem imel drobiža za parking. Za vsak zločin raste kazen. Tako je, če lepega dne ni počitnic in je vse drugače.
