Tiskane izdaje
Pripelje me do hotela v Saarbrücknu, me odloži in odpelje. Pet minut pozneje ugotovim, da sem ostal brez denarnice. Izgubljen v vesolju. Po vseh mukah, da nekako preživim, se naslednje jutro čudežno prikaže na parkirišču isti tovornjak. Šofer se smeje in mi od daleč maha z denarnico. Z vso revščino v njej. Našel jo je, ko je pospravljal tovornjak.
Nekaj let pozneje sem se sredi poletne gneče sončil na plaži pred hotelom Bernardin. Nedaleč je ležala študentka, ki sem jo leto prej učil na gimnaziji. Pride iz morja, se uleže, odveže kopalke ... se v celoti sleče in se kot Eva mirno sonči dalje. Na »oblečeni« plaži. Nihče niti ne trzne, nihče se ne razburja, ne zahteva, ne nadleguje, ne ogovarja, nihče je niti ne vidi ... Niti jaz ne. Niti ona ne. Ne zgodi se nič.
Včeraj sem se potil po sveže zgrajenih solinskih nasipih. Solinar Dario mi posodi taperine, da se ne pogreznem v blato. Objektiv je pet centimetrov nad slanimi mehurčki. On pa v pripekajočem brezvetrju suvereno suče gaver. Vleče te svoje grablje skozi slanico, vleče grobo in nežno hkrati in dela čudež: iz morja v hipu zraste kup belih kristalov.
V Fiesi zjutraj: Pet fantov stopi iz črnega LJ kombija. Razporedijo se v strelce ob jezerskem grmovju, odpnejo šlice, »nekaj« potegnejo iz hlač in brez zadrege zalijejo robidovje ob naravni znamenitosti.
Portoroški pek ne ve, kaj bi z dolgo vrsto pred svojo pekarno. Komaj utegne kasirati. Kako bi šele obogatel, če bi bil kruh dober in slasten! Tajkunski popravljalec klim za 12 ur dela zaračuna (neobdavčenih) 340 evrov.
Piranski vplivnež pa je (upajmo dokončno) dosegel, da v Piranu z neusmiljenimi decibeli sredi noči ne rušijo več že zdavnaj pretresenih spomenikov ... in nebogljenih ljudi.
Kako malo je treba za tako drugačen vtis!
