Dobro jutro: Maribor

V Maribor ne hodim prav pogosto, večkrat se sicer peljem mimo, prav v mestu pa nisem bil že vsaj poldrugo leto. Zato sem bil prav vesel, ko sem zadnjo soboto tja lahko peljal hčer po službenih opravkih, sam pa sem imel skoraj ves dan zase ...

Bil je lep sončen dan in že takoj po prihodu me je po stari slovenski navadi najprej zaneslo na Kalvarijo s cerkvico sv. Barbare, od koder je lep pogled na štajersko prestolnico, nad katero z druge strani Drave bdi mogočno Pohorje. Razgled me je prisilil, da sem s telefonom naredil fotografijo.

Potem sem se sprehodil skozi mestno središče do Lenta, zakorakal čez most na Dravi, se spet znašel na dravskem nabrežju ob najstarejši žlahtni trti in na Dravski vili, ladjici, ki prevaža turiste, točno opoldne uživaško počasi posrebal kozarec muškata. Okoli mene je bilo polno zadovoljnih in veselih obrazov, ki so klicali po naslednji fotki.

Pa še nisem odnehal, z novimi močmi sem naredil obhod mimo frančiškanske cerkve do Grajskega trga. Pomladno sonce je izgubilo že skoraj vso sramežljivost in sproščujoč klepet mariborskih gospa in gospodičen me je premamil, da sem prisedel in popil odlično kavo ter spet pritisnil na mobi.

Od tam je bilo le še streljaj do Slomškovega spomenika, ki kot da nadzira obiskovalce stolnice in odločno gleda stran od univerze na drugi strani parka. In potem naključje, pod informacijsko tablo, ki pripoveduje zgodbo o preteklih stoletjih tega prostora, zagledam osamljeno granitno kocko; klik in že je bila tudi ona na varnem na kartici mojega telefona. Hočeš nočeš mi je preplavila možgane z neprijetnimi prizori izpred nekaj mesecev. A tokrat si nisem pustil pokvariti dobrega razpoloženja in prijetnih vtisov tistega dne.

Ja, tudi Maribor je lahko lep.