Tiskane izdaje
Najmanj, se zdi, se z njim ukvarjajo potomci starodavne civilizacije Majev, vsaj v gorski vasici Chamula v Chiapasu, nekaj kilometrov od San Cristobala, se zdi, da življenje kljub pomanjkanju in visoki stopnji nepismenosti teče mirno.
Otroci z najlepšimi očmi na svetu s starši izdelujejo glinene figurice in jih prodajajo turistom v bližnjem San Cristobalu; v vasi se pasejo ovce, njihove svete živali, in kokoši, ki jih mimogrede, pred očmi katoliških svetnikov v cerkvi, uporabijo tudi za obredno žrtvovanje.
Ne glede na to, da jih, sploh zaradi ostanka šamanskih obredov, še vedno naskakujejo beli misijonarji s severa, da bi jih »civilizirali«, se ne dajo več. V času konkviste so morali posvojiti katoliške svetnike, že res, a so jih sparili s svojimi božanstvi in rituali.
In tako indijansko pokopališče ob obletnici smrti družinskega člana postane prizorišče zabave, s pokojnikovo najljubšo jedačo in pijačo, kjer je kokakola na prvem mestu.
V vasici Chamula imajo tudi svojo policijo. Človek, ki je grešil proti družbi, je izpostavljen javni sramoti – v zaporu z odprtimi stenami je na ogled vsem. Samo en dan sramote je dovolj. Običajno svojega zločina ne ponovi.
Podobno je v sosednji vasi Zinacantan, ki pa za misijonarje iz severa velja za »bolj razvito«, sploh, ker v cerkvi ne ubijajo piščancev, ker mnogoženstvo ni dovoljeno, ker se otroci pustijo fotografirati ...
A obe vasi se odlično razumeta druga z drugo, spoštujeta različna prepričanja; ena vas goji rože in tke šale in prte, druga vas organsko zelenjavo in jajca ter izdelke iz volne, vsega je dovolj za vse.
In če je datum konca sveta res povezan s preskokom v zavesti, se moramo od potomcev Majev res marsičesa naučiti. Solidarnosti najprej.
