Dobro jutro: Menina

Čeprav leži skoraj na sredini Slovenije, le malo severneje od geometrijskega »centra«, in je do njenega vrha iz Ljubljane samo uro vožnje, sem prepričan, da ve zanjo le malo Slovencev. Pred leti sem delal amatersko anketo med znanci, ki je potrdila natanko to. In vendar ta podolgovata, zleknjena planina, ki je od daleč videti kot speča predpotopna žival, ni tako majhna: obsega kakšnih 200 kvadratnih kilometrov, torej en odstotek celotnega slovenskega ozemlja.

Donedavna so se nanjo spoznali predvsem domačini iz obeh dolin, severne, Zadrečke, in južne, Tuhinjske, kmetje so imeli gori živino, ženske pa so poleti nabirale maline in zlasti brusnice. Spominjam se velikanskih veder, ob katerih sem se kot otrok spraševal, kako so se lahko povzpela tako visoko. Govorim o šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Približno takrat so začele po planini segati sicer redke šape prvega socialističnega standarda, iz kamniške in tudi celjske strani so prihajali lovci in gobarji. Invazije kakšnega večjega luksuza pa planina ni doživela, in čeprav je bila med vojno močna partizanska postojanka, bilo je tudi nekaj krvavih bitk, ji je takratna politika s proslavami popolnoma prizanesla. Menina je s svojimi kamnitimi pašniki, smrekovimi gozdovi in kraškimi globačami pač ostala v globoki senci bližnje in elitne Velike planine.

Skoraj tako je tudi danes in to je najboljša stvar, ki jo je mogoče povedati o Menini. Čeprav se da njeno zanimivo ime (prihaja od besede menih) besedotvorno razgraditi na me-ni-na, spadam med redke, ki so dokaj pogosto na. Nisem kakšen botanični skrajnež, sploh ne, ampak postopati med drobnimi plahticami, rododendroni, listki velese, materino dušico, bodečo nežo, visokoraslim volnatoglavim osatom, preobjedami, resastimi sviščevci ... je prijetno in ne samo bogu dopadljivo opravilo. Ampak naj to ne zveni kot vabilo na Menino.