Dobro jutro: Morje v juhi

Hotela sem se spraviti ne »v«, ampak »na« vsako poletje vročo temo – kopalke. A mi je najprej totalno zmešano (ali pa tudi ne?) vreme preprečilo kakršnokoli približevanje kultnemu morskemu oblačilu, poimenovanem po atolu v tihooceanskih Maršalovih otokih (žal so tam leta 1956 raztreščili prvo ameriško letalsko termonuklearno bombo, 245-krat močnejšo od tiste, vržene na Hirošimo), potem pa še obupno počutje.

Viroza, to pot črevesna, mi je namreč dala vedeti, da naj se mi hrana ne približa na manj kot kilometer in, seveda, da z bikinijem ne bo nič ter da bi bilo najbolje in zdravilno skuhati – prežganko. Ker sem tudi brez slabega počutja in ne glede na letni čas z njo zasvojena, realizacija ni bila prezahtevna.

Torej jo grem pripravit: v hladno olje v posodi dodam strt česen, posujem kumino in pirino moko, pražim, počasi dolivam vodo, pa mešam, mešam, mešam, da se grudice razgradijo in začne juhica počasi vreti, ko – hop! – zabrišem noter jušno osnovo pa luštrek, lorber, koprc …

To ni ravno najbolj kreativno početje, lahko pa se imenitno zabavam. S komolcem naslonjena na pult začnem s kuhalnico v drugi roki po jušni peni najprej malo »čarati«, nato pa stvar postane zanimiva, saj ustvarjam fantazijske prelive in morja med neznanimi otoki in kontinenti v obliki dišečih listov luštreka, kamor bi se šla »izštekat«.

Vonj in prva skodelica juhe izboljšata cenjeno počutje in bi tako rekoč že skoraj lahko šla na morje – no, vsaj v mislih.

Pa sem spet pri bikiniju. Ne morem verjeti, da množice kljub strokovnim opozorilom in dokazilom o škodljivosti še vedno navdušeno pražijo svoj največji organ na neznosni pripeki v bikiniju, monokiniju, tangah, zgoraj, spodaj ali čisto brez. Kljub lastnim tegobam jim niti malo ne zavidam. Tisti najbolj prekurjeni bodo namreč prej ali slej potrebni če že ne prežganke, pa vsaj kurje juh'ce.