Dobro jutro: Na senčni strani

Tole je bolj bedna »jutranjica«, prej samo še ena kaplja v slovensko godljo.

Znanec je tujec, k nam je prišel pred leti, pred kratkim ga je služba odnesla naprej. Če je še nekoč »nasedal« čarom deželice: majhnosti, zelenju in lažnim mitom o pridnih rokah, je bilo ob slovesu precej več grenkobe. Kot zahodnjak (po slovenskih predsodkih zahod šteje več od vzhoda in bog ne daj juga!) in iz vrst diplomacije (olala!) je dobil pošteno lekcijo iz ljubljanske nepremičninske mentalitete. Ni bil prvi, tuji kolegi povedo še marsikaj, zato njegova zgodba ne more biti le napaka. Na kratko se jo da povzeti takole: če vam uspe pod streho zvabiti diplomatskega uslužbenca, potem ga izmolzite, kolikor se (iz veleposlaništev) iztisniti da. Cene navijte do konca in kmalu še naprej, nenaden poskok s 1800 na 2500 evrov na mesec menda ja ni nič takega. Za hiško že ne! Sploh ker Ljubljana ni le najlepše mesto, ampak je središče sveta, mondeno da je kaj. Tisti, ki ni bil še nikjer, ve, da je tako. Zato tudi 3700 evrov na mesec za stanovanje nedaleč od reke z ljubkim imenom ni pretirana cena. Kje pa, sploh ne! Ob preteku pogodbe pa zagotovo najdite, čeprav z lupo, tisto prasko, ki vam jo je podnajemnik povlekel v nekaj letih. Stanovati že sme v vašem stanovanju, ne more pa delati škode, zato mu takoj zaračunajte več sto evrov za lakiranje vsega parketa. In če negoduje ali si upa celo upirati, potem takoj zagrozite z odvetnikom. In za povrhu, nikoli ne vrnite varščine! Ne boste menda razmetavali z denarjem, če pa odhajajočemu tujcu lahko obesite še kakšno nevidno luknjo v stropu.

Seveda smo zgodbo sarkastično obrnili, a sporočilo je jasno: premnogim ni jasno, kar o naši družbi dobro vedo tujci – uničujemo se s pohlepom.