Tiskane izdaje
Če zdrav človek zavestno tiči na mestu, se pač težko slepi, da se premika, niti po prostoru niti v glavi se ne. In če ni premikanja, ni navdušenja. Prikrajšati se zanj pa pomeni prepustiti se pustoti ali nerganju, premnogim skrbem, tudi namišljenim – in obrniti hrbet strasti.
Najlepše je, kadar je navdušenje sijoče, otroško čisto, prostodušno in iskreno, kadar se zaiskrijo oči. Nekaj radoživega se prižge v njih, nekaj svežega se zakotali po telesu, na vse strani. Razposajeno hiti naprej in po svoje, dokler čez čas ne pojema in se na koncu ne izpoje, če ga le kaj ali, še verjetneje, kdo že prej nasilno ne zaustavi. Navdušenje je sprva neredko tako silovito, da je kar otročje ihtavo in zaletavo, lahko je tudi sanjavo in klepetavo, včasih, sploh kadar je zaigrano, pa zveni pri kom tečno naivno ali je celo trapasto nevztrajno. Tako je slišati zato, ker ni pravo.
Navdušenje ni povezano s starostjo, vsaj ne bi smelo biti. Noben človek še ni videl toliko, da bi lahko govoril, kako je videl že vse. Niti ni slišal vsega, da bi se delal gluhega za vse preostalo. Verjetno je samo len za primerjave, morda je naveličan srečevanj in zaprt za nova branja. Kljub pobitosti pa bi, vsaj če je pri zdravju, težko ravnal tako nemodro, da bi se hvalil z nenavdušencem v sebi. Z leti morda slabi le strast, čeprav ne nujno: pogled na poskočne stare starše v družbi vnukov govori drugače.
Navduševati, druge ali sebe, pomeni brenkati na mile strune in zraven peti, hkrati pa (se) še brcati v rit, za spodbudo. Nobena noč ne more biti tako gluha, slepa ali pa neumna, da se ne bi vsaj za hip predramila. Navdušenost je budnost.
