Dobro jutro: Nisem tvoj ljubi

Meni se je zgodilo včeraj. Na zvoniku sv. Jurija je odbilo natanko šestkrat. Piranske ulice so ob takih torkih še posebno mračne. Nad strehami je zavreščalo, najbrž galeb, a z glasom razposajene starke. Burja je dva tedna prezgodaj pometala umazane ulice. Listje, travo in drugo nesnago enega samega poletja, ki ga bo treba zdaj pospraviti.

Pred desetletji sva v takem mrzlo – toplem dnevu sedela ob Mariji od Zdravja. Morje je škropilo mimo Punte in preroško razsvetlilo dan. Potem smo vsako nedeljo potovali v Ljubljano. In ob petkih štopali nazaj. Kasneje smo do onemoglosti peš nosili vojaško opremo nekje v bližini Barbarige in spali v gozdu na pol metra debelem kupu iglic. Dve leti zatem smo praznili rezervoarje, si delali zaloge vseh vrst goriv, prečrpavali plinske jeklenke v avtomobilske rezervoarje, vozili na bone, par- nepar, kupovali limone in kavbojke, ploščice v Trstu ...

Deset dni smo se borili in spet so prišli boni pa tolarji, iz leta v leto boljše plače. Postali smo delničarji. Kapitalisti. Otroci so hodili v šolo in k Flipu. Vsaj nekaj let smo vedeli, zakaj smo se borili. Slovenci smo pristali na Luni.

Sredi spominov nenadoma stoji pred mano mlada, na videz zdrava in kar živahna ženska, a drobna in v povsem razcapani opravi, z moledujoče iztegnjeno roko: »Gospod, lačna!« Običajno se jim izognem. Tokrat sem obstal in iz denarnice počistil drobiž. »Kaj bova naredila, ko niti drobiža ne bo več?« ji rečem resno, a ona presliši in se patetično zahvaljuje. Če ni več bank, trgovin, ni limon in novih kavbojk, ni elektrike ne nafte, če niti bonov ni več ... Si predstavljamo vse te izgubljene generacije?

»V Nemčiji nas profesorica nemščine vabi, naj pridemo delat k njim, da bodo imeli penzije,« pravi hčerka. Res smo pristali na Luni. »Gospa popotnica, postoj, naj mine noč! Saj nisem tvoj ljubi, le postaja na poti« *(L. Cohen)