Tiskane izdaje
Ves vikend sem se obupno trudila, da bi za začetek septembra našla še kakšno drugo posebnost kot to, da se začne šola. Še najbolj zanimivo se mi je zdelo, da imajo na Japonskem v tem času dan preprečevanja katastrof. V spomin na 1. september 1923, ko je strahoten potres opustošil območje Tokia in Jokohame ter zahteval več kot sto tisoč žrtev, nekateri viri navajajo celo sto petdeset tisoč.
Pri nas so od petka popoldne seizmografi beležili potresne sunke, ampak šibke, take, da jih na širšem okolju niti čutiti ni bilo. Mi je pa ta kombinacija, prvi šolski dan in potresi, v misli vseeno priklicala neki spomin. Presenetljivo ljub. V času mojega osnovnega šolanja so nas za primer potresa urili v akcijah, imenovanih Nič nas ne sme presenetiti. Moji edini trije spomini na prvi razred so občutek žoge medicinke v roki, občutek, da se vsega okrog sebe panično bojim – in spomin na to, kako iz pritlične učilnice med NNNP skačem skozi okno.
Za otroke, ki smo morali v enem samem dnevu v prvem razredu preklopiti iz sproščenega norenja v urejeno sedenje in sledenje učnemu procesu, je bila vaja dobrodošlo razvedrilo, prijetna popestritev dneva.
Hči, ki gre v četrti razred, mi poroča, da imajo potresne vaje še zdaj. Navodila so še vedno ista: skrij se pod mizo, če pa je možnost, v gosjem redu počasi zapusti učilnico.
Sem pa kasneje ugotovila, da so v pravem življenju varnostni ukrepi vseeno malo bolj kompleksni. Med desetdnevno vojno, ko so tudi nad Ljubljano létala vojaška letala, sva se z mamo, z amaterskim znanjem NNNP, skrili v klet in sedli pod obok. Tako sva nekaj časa sedeli, dokler se nisva spogledali in z ovčjim izrazom na obrazu ugotovili, da bi pravzaprav, obok gor ali dol, cela hiša padla na naju, če bi jo bombardirali. In da bi nama kaj malo pomagalo to, da sva bili čez glavo pokriti z odejo.
