Dobro jutro: Oda mladosti

»Mladost je srečna, ker zna videti lepoto,« je zapisal Franz Kafka. »In vsakdo, ki ohrani to sposobnost, nikoli ne ostari.« Mladost je težka, ker zna prepoznati resnico. In vsakdo, ki obdrži to strast po jasnem razlikovanju med resnico in lažjo, bo za vedno ostal mlad.

Preveč zlahka pravimo: »Mladost je lepa,« kakor da pozabljamo, koliko odločitev mora mlad človek sprejeti, koliko začetkov mora razumeti, koliko idealov umestiti v grobe kalupe realnosti. »Starejši napovejo vojno,« je rekel Herbert Hoover, »mladi pa se morajo bojevati in umirati.« Starejši govorijo o revoluciji, mladi pa nato nosijo zastave in izginjajo v dimu prevrata.

In tako vedno znova. Mladost je vedno v prvih vrstah.

In vedno prav z očmi mladosti vidimo lepoto sveta, spoznavamo veličino resnice, doživljamo moč sprememb. Tisti, čigar duša je ostarela, bo težko še kdaj srečen. Vprašanje je, ali je lahko še kdaj pravičen.

Je kdaj obstajala država, narejena po meri mladosti? Listam po zgodovinskih knjigah in vse bolj se mi zdi, da so na mladost pogosteje streljali, kakor jo zasipali z rožami. Teptali so jo s tanki na Trgu nebeškega miru pred natanko četrt stoletja, jezni, ker so otroci zahtevali od ostarelih revolucionarjev, naj ne pustijo umreti idealu svobode in pravičnosti.

Mlada grla so prepevala Internacionalo na Trgu nebeškega miru in svet pozivala k združevanju. Mnogih ni več med živimi.

Država, ki strelja na svojo mladost, ubija lastno prihodnost. In za vedno živi z duhovi zločinov.

Petindvajset let pozneje moramo spet biti mladi, saj smo vsi imeli svoj kos nebeškega miru. Ne smemo pozabiti, kaj pomeni biti na začetku samostojne poti in poln odgovornosti za svoj in tvoj jutri, jutri vseh nas. Mladost je težka, ker ne privoli v nadomestek življenja, ki ji ga prepogosto ponujajo v zameno za lepoto. Vendar je mladost kljub temu čudovita, saj s srcem prepoznava resnico in pogumno steguje roko, da bi se dotaknila sonca.