Dobro jutro: Oddih

Že navsezgodaj vročina puhti iz suhe zemlje. Lovljenje sence je v naših krajih, daleč od olimpijskih aren, kjer se ljudstvo kopa v znoju in vsakdanjem dežju tudi pri dvajsetih stopinjah manj, najbolj množična športna panoga. Nad vročino in sušo se pritožuje staro in mlado. Razlike pri tem, koliko blagodejnega hladu si kdo izbori, so skrite za stenami domovanj in pod strehami avtomobilov; tisti, ki jim ni treba razmišljati, kako preživeti mesec, se tiščijo v klimatiziranih celicah, drugi si gasijo peklenski ogenj z rekami ledenih pijač. Pravijo, da ne eno ne drugo ni zdravo; prvi bodo v hladnem delu leta plačevali davek z razkurjenimi sinusi, drugi pa z oteklimi jetri.

Tretja, zelo priljubljena, a zaradi družbenih, političnih ali osebnih kriz ne vedno mogoča pot je prebeg v dopustniški raj, ki se vsako dolgo zimo prikazuje kot fatamorgana razbeljenega poletja. V tistem izbranem Sanjskem kraju, ki vabi z erotičnimi fotografijami kristalno čistih modrih ali zelenih voda, bujno pahljačastih palm, slepeče belih plaž in krožniki kulinaričnih perverzij, ki bi jih kar polizal s fotografije, se bo zgodil odklop – in potem je mogoče vse. Običajne skrbi, ki v vsakdanjem plimovanju pljuskajo od delovnega mesta (če je) do domačega praga, bodo pozabljene, občutek praznine in nesmiselnosti bo odplavil zanos, prsni koš bo pretesen za valove neučakanih nenadnih zaljubljenosti ...

Če si toliko ljudi želi toliko podobnih malenkosti, obstaja velika verjetnost, da bi se fantazije mnogim uresničile, vsaj za tistih nekaj dni, ko so pripravljeni tvegati. A kaj, ko si toliko sanjačev dopust pokvari že tisti trenutek, ko sedejo v avtomobil natančno istega dne kot na tisoče drugih, in potem v agoniji prometnih zastojev podoživljajo vse tisto, čemur so hoteli uiti. Zakaj ne dan, dva prej ali potem? Ker potem mogoče nič ne bi šlo narobe in bi se sanjarije lahko uresničile, vsaj za tistih nekaj dni, ki bi lahko greli do prihodnjega poletja …