Tiskane izdaje
Na tisti strani čarovniške Slivnice, kjer se gozd proti Menišiji zredči v grmičevje in močvirnato obrežje Cerkniščice, polno smrtno strupene bele čmerike in šaša, vasi še ni prevzela najnovejša slovenska moda, po kateri je treba vsa velika drevesa, ki mimoidočim zastirajo pogled na prečudovite fasade, podreti do tal ali pa vsaj brutalno obglaviti do višine modrega gospodarjevega čela. Tako okoli hiš še zmeraj rastejo visoke, stare jablane in hruške, slive, divje in plemenite, v skupinah silijo do ceste, redek promet pa resno ovira frfrasta veverica, ki jo teža debelega oreha, še v zeleni lupini, in skrb, kam naj ga iz gobčka spusti in skrije pred sladkosnedimi tekmicami, tako zmede, da se ustavi sredi asfalta in ne ve, ali naj steče naprej ali nazaj.
Veveric z orehi je v tistih krajih, na redko posejanih med gozdovi, še dovolj, da jih lahko vidijo tudi otroci, ki že nekaj časa zbirajo frnikole Ledena doba, kot je naslovljena serija priljubljenih celovečernih risank, kjer uboga veverica z vratolomnimi skoki lovi lešnik. Še malo, pa naši otroci ne bodo več vedeli, da imajo veverice poleg lešnikov rade tudi orehe. Oreh se je Slovencem očitno zameril. Si kdaj ogledujete, kakšno listnato okrasje nam raste okoli hiš?
Na Štajerskem je pred nekaj desetletji, ko v trgovskih centrih še niso prodajali industrijskih potic, zvarjenih iz vseh elementov periodnega sistema, skoraj ob vsaki hiši rasel oreh. Poleti za senco, pa ker odganja muhe, jeseni za košare sladkih orehov, ki so jih pozimi trli za prigrizek, zraven jabolk in rženega kruha, in za dišečo božično in velikonočno potico. Poleg vsega je orehovina zelo plemenit in drag les, iz katerega so od nekdaj izdelovali najlepše pohištvo.
Danes so orehi, tako kot tudi druga visoka, rogovilasta drevesa, ob hišah vse bolj redke prikazni. Pri nas. Na avstrijskem Štajerskem še vedno skoraj ni dvorišča, na katerem se ne bi košatil mogočen oreh. Vsaj ne bomo hodili daleč po sladko skrivnost slovenske potice.
