Tiskane izdaje
Kakšna nedelja! Vlažna travnata bodalca so še vsa zeleno nasršena od dežja, ki je tri ure tolažil presušeno rastlinsko kraljestvo. Užaloščenim vrbam in češnjam je nehalo odpadati listje, trepetlika kot krhka baletka uprizarja svoj ples tisočerih lističev, ki se vsak vrti v svojo smer, brglez z glavo navzdol nabija v akacijev drog in se trudi zvabiti na svetlo nedeljsko kosilo. Težko vprašanje: oditi ali ostati? Na klepet k sosedom ali k prijateljem? Na morje? V hribe? V gozd? Je pravo stanje nemir, za katerega je edino zdravilo gibanje, miganje, premikanje ali negibnost, ki prinaša tako opevani notranji mir, nirvano, zamrznjen trenutek blaženega lebdenja v brezčasju?
Razgledi po okolici ne ponujajo jasnih namigov. Veliki Obrh, manj vodnat kot ponavadi, a še vedno dovolj, da se pod gladino smukajo ribe, je velika promenada. Več kot meter dolga belouška, z glavo tik nad gladino, elegantno vijuga med rogoz. Na drugi strani reke plavata dve manjši, ena se izgubi med velikimi kamni pod staro vrbo, druga plava po sredini struge, kot da je namenjena nekam daleč. Hermelinček nori po obrežnih kamnih in se po nerodnem skoku okopa v ledeni vodi.
V gost otoček suličastega rogoza in ježkasto odcvetelega kolmeža se z druge strani zaleti drobna rjava trtsnica in izgine v vlažnem labirintu visokih gibkih listov, ki se po japonsko klanjajo trepetliki. Nad vršički vodnih smrečic, ki štrlijo iz vode, se spreletava kačji pastir in s kovinsko modrimi krilci vzbuja zavist poletno dolgočasnih racmanov, brez modrih in smaragdno zelenih okraskov, ob katerih v jesenskih mesecih samicam začne trepetati srce. Kot odblesk nad njim šine vodomec in se, lahkotno in bliskovito kot puščica, zakadi za zastor vej, pod katerimi se skrivajo ribje mladice, njegov nedeljski prigrizek.
Hladna ploha brez milosti prežene postopače in plenilce. V zavetju pod krošnjami čakajo mrak, ko iz skrivališč pod raztrgano plahto oblakov prhnejo netopirji, nočni vodniki po Rimski cesti.
