Dobro jutro: Palme in maestral

Začelo se je leta 1973, ko je Avstrijec Rajmund zaprosil očeta sedanjega lastnika kampa, ali lahko na travniku pod hišo nedaleč od obale za noč ali dve postavi šotor. Z njim je bil tudi štiriletni sinko Wolfi; danes jih ima triinštirideset in na Pelješac se vrača vsako leto, točno kot švicarska ura – že nekaj let seveda z družino.

Podobnih zgodb je v kampu še veliko. Poleg omenjenih Avstrijcev in nekaj Nemcev nas je tudi precej Slovencev. Zdaj z družinami prihajajo že otroci »staroselcev« in nemalo je vnukov, ki tekajo in se igrajo po potkah med palmami in šotori, prav tam, kjer so pred tremi desetletji enako počeli njihovi očki in mamice.

Vsi se poznamo. Pravzaprav se vsako poletje odpravimo v svoj drugi dom. Tam je del našega življenja. In vsakič, ko se ob prihodu na zadnjih ovinkih visoko nad Orebićem odpre razgled na morsko širjavo od Mljeta do Korčule in Pelješca ter zadiši po borovcih, nam zaigra srce. Nekateri v kampu vsako leto preživijo po nekaj tednov, spet drugi vsaj osem, devet dni. Skupaj smo doživeli veliko lepih trenutkov med surfanjem v maestralu, ki je najmočnejši prav v ožini med otokom Korčulo in polotokom Pelješcem in zaradi katerega dejansko tako vztrajno prihajamo v ta konec Dalmacije.

Sobivanje pod šotori, ki so jih z leti večinoma nadomestile prikolice in avtodomi, je med nami spletlo tudi svojevrstno solidarnost, ko besed »ne morem«, »nimam« ali celo »ne dam« ne poznamo.

Ni lepšega, kot ko mi med poznim zajtrkom prijatelj Dado prinese dva ali tri dni staro Delo in me prosi, naj ga, ko ga bom prebral, nesem Vojcu, ki ga bo zatem dal še Matjažu ... Čez dve, tri ure pa se vsi skupaj dobimo na vodi, saj je maestral spet zapihal z več kot dvajsetimi vozli.