Dobro jutro: Pamet nosi Prado

»Tako sem pametna, da včasih ne razumem ene same besede, ki jo izrečem.« Tako razmišlja raketa v zgodbi Oscarja Wilda, njen sogovornik kačji pastir pa ji občudujoče odgovarja: »Torej bi morala postati profesorica filozofije!«

Sinoči, ko sem brala Wildovo Izjemno raketo, sem se spomnila pripombe nekega mojega profesorja, ki nam je gimnazijcem, norim na moderne kavbojke in koničaste čevlje, pogosto očital, da so ljudje večinoma zelo zadovoljni s svojo pametjo, vendar vedno nezadovoljni s svojim videzom. »Moralo bi biti ravno obratno,« je nazadnje dodal in tako prekinil naše prismojeno mladostniško hihitanje.

Zjutraj sem se spet spomnila profesorja, ko sem stala sama s sabo, nezadovoljna z lasmi, nesrečna zaradi podočnjakov, zaskrbljena, ker mi nova bluza ne pristoji tako, kot sem pričakovala. »In pamet?« sem vprašala svojo podobo, ki me je gledala iz ogledala. »Imaš sto pripomb na to, kar imaš na glavi, s tistim v glavi pa si zadovoljna?« Povišala sem glas nad sabo in že me je zajel nov val obupa, ker se mi ustnice vedno začnejo kriviti, kadar se vznemirim. Zato sem jih s prstom potisnila navzgor, jezna, ker me ne delajo niti najmanj takšne, kakršna sem vedno hotela biti.

Tako sem odšla iz hiše z raketo in kačjim pastirjem, skritima za ušesi, z Oscarjem Wildom v žepu plašča in opozorilom profesorja filozofije v mislih. »Bodite srečni, ker ste mladi in lepi, vendar nezadovoljni s svojim znanjem!« Hej, rečem Raketi, res je bil pameten! Tako pameten, da nisi razumela ene same besede, ki jo je izrekel, mi prišepne Kačji pastir. In ustnice se mi končno razlezejo v nasmeh, kakršnega sem vedno hotela imeti, kadar sem srečna.