Tiskane izdaje
Zgodba je zabavna in v naši družini se ji bomo še dolgo smejali. Toda tisti večer, ko se je dogajala, ni bilo tako in ponoči nam ni pustila spati.
V Vojvodino, kamor vsako poletje odidemo na počitnice, smo se odpravili z našo devetletno psičko. Kot običajno smo jo med našimi izleti puščali doma, na ograjenem notranjem dvorišču. Psica je le stara dama in na sprehodih jo damo na vrvico. Kadar jo privežemo k drevesu, da bi nas med obiskom počakala, oglušujoče laja. Zato jo pač puščamo doma. A ko smo se prvi večer vrnili v naš začasen dom, psičke, ki nas je ponavadi pričakala ob vratih, saj je avto slišala že od daleč, ni bilo nikjer. Iskali smo jo, ji žvižgali, se vozili po vasi. Nič.
Naslednjega dne smo našli luknjo v ograji. Naredil jo je lahko samo človek.
Ker je vas, kjer smo bivali, majhna (tudi precej odročna, prebivalstvo pa revno in narodnostno mešano), smo kmalu ugotovili, kje je – na dvorišču tri hiše naprej.
Po naši interpretaciji dogodka so otroci iz bližnje hiše opazili prijazno in miroljubno psičko (ki se pred vsakim človekom vrže na tla, da bi jo pobožal, pa tudi drugim psom se rada podredi). Hoteli so se z njo igrati, zato so jo odpeljali.
Toda psička, ki je nepričakovano okusila radost svobodnega gibanja po vaških dvoriščih in obenem doživela prvo bližnje srečanje z racami in kurami, je pri njih doma zadavila štiri živali. Otroci so se bali kazni in so očetu zatrdili, da je zbežala sama. Lastniki rac so nam seveda zatrdili, da je psička zbežala z dvorišča, pokončala njihove domače živali, zato so – v zameno za njeno vrnitev – terjali dvajset evrov odškodnine. Po interpretacijah bližnje sosede pa obstaja tudi možnost, da psička racam ni storila prav nič hudega; da so končale v loncu in da so njihovi lastniki svojo večerjo pač zaračunali nam.
Račjih trupel nikoli nismo videli, psičko pa smo odpeljali domov. Srečni in veseli kot še nikoli.
