Tiskane izdaje
Za marsikatero obrt so rekli, da vsaj kaplja, če ne teče. Krajcarkšeft. Mogoče je preživeti in celo biti zadovoljen.
Toliko da nisem od samega presenečenja s kolesa padel, ko sem peljal po skoraj končanih kolesarskih stezah okrog še nedokončanega mostu skozi ljubljansko cukrarno – vsi prehodi so popolnoma gladki! Prav nič ne spominjajo na običajne pet do deset centimetrov štrleče robnike, ki so v najboljšem primeru malo popraskani s kotno brusilko. Ali je mogoče, da naši gradbinci znajo tudi kaj takšnega? Slaba stran tega novega posladka je, da ne bom nikoli več zadovoljen s premnogimi poskočnimi prehodi kolesarskih stez čez cestišče. Ne samo da so te nove kolesarske steze brezhibno obdelane, celo lepše so obrobljene in jih niso kar počez rdeče popleskali, da bi v mokrem kolesu prej zdrsnilo.
Ste bili kdaj v češkem Krumlowu? Je bogoskrunsko, če rečem, da je staro mestece lepše od Ljubljane in bolj kulturno od Maribora? Tam glasba ne kaplja, s škafi jo zlivajo skozi okna skoraj vsake hiše, živo in kakovostno glasbo, ne govedine in ropota. In v gradu imajo popolnoma ohranjeno baročno gledališče z vsemi tedaj znanimi odrskimi napravami in triki – prečudovito. Pravim zato, ker se je pred dolgimi desetletji pritoževala naša profesorica za glasbo, da v Ljubljani skozi okna ni več slišati žive glasbe, samo gramofone. In pravim zato, ker je zadnjič iz ne več uglednega bloka nekje v Šiški pricurljal tanek zvok polovinske violine. Ponavadi zbežim pred začetniškim obdelovanjem violine, toda pri vsej krhkosti in negotovosti je bilo slišati tudi ritem in navdušenje, kar me je ustavilo. Bach je bil razmeroma prepoznaven in sem kar poslušal kakšnih pet minut, saj je bila četrta ponovitev kratke skladbice že čisto znosna in še nič mi niso računali. Kaj veš, katero bodočo zvezdo sem poslušal?
