Tiskane izdaje
Bila sem na kosilu z nenavadno žensko. Sarajevčanka, svetovljanka, prevajalka, diplomatka, predvsem pa ženska, ki ljubi vse lepo in jo zaboli, če ji posvetilo v knjigo napišem s kemičnim svinčnikom. Pobrska po torbici, izvleče nalivno pero. Znamke nalivnega peresa ne poznam, torbica je Louis Vuitton, klasika. Pa v čem je skrivnost tega Vuittona, mi uide. Uh, to ni navadna torbica, reče. Oči ji zažarijo. Dobila jo je leta 1986. Izbrala si jo je v chic prodajalni Bon genie v Lozani. Kot darilo za rojstni dan. Od takrat sta bili neločljivi, torbica in ona. Skupaj z njo se je na Staten Islandu učila angleško, preživela ulične roparje v Ciudadu de Mexicu in se z njo sprehajala po piramidah Lune in Sonca starodavnega tolteškega mesta Teotihuacuan. Z njo je odkrivala Kitajsko, na korejskem otoku Cheyu-do se je skupaj z njeno lastnico čudila matriarhatu, kjer se ženske potapljajo in lovijo ribe, medtem ko je moške strah morja. Torbica se je sprehajala in razkazovala po ulicah velemest: Rim, Dunaj, Paris, Bonn, Atene, Kuala Lumpur, Mumbaj, ki je bil takrat še Bombaj, ja, dobro pozna tudi Ljubljano. Šla je v Betlehem, v Jeruzalem, Tel Aviv, Kairo in Luksor ...
Seznam mest in spominov, ki jim je bila priča, je daljši kot roman. Leta 1992, ko se je razdivjala vojna, je lastnica torbice odšla iz Sarajeva, torbica je ostala v stanovanju. Med vsemi izgubami med vojno je bila torbica na zadnjem mestu. Nanjo se ni spomnila do leta 2003. Dokler se ni zgodilo nekaj nenavadnega. Med prenavljanjem kleti v stanovanjski hiši je njena mama globoko v zemlji našla torbo z vzorcem in jo prepoznala kot torbo svoje hčere. Nekdo je v vojnem Sarajevu v klet zakopal torbico, ki je ni mogel zamenjati za hrano. Morda je ta torbica nekomu takrat pomenila edini kapital, edino upanje, da bo nekoč prišel čas za ljubke ničevosti, joi de vivre in torbico LV na rami.
