Dobro jutro: Preobrazba

Svoje zaobljube? V vas vzbudil slabo vest. Ali spodbudil novo odločitev.

Včeraj pozno popoldne – globoko v naslanjaču – berem e-pošto. Nekdo je izdal knjigo o teku. Prvič je pretekel in malo prehodil maraton pred skoraj tremi desetletji. Spodbuda: stava z očetom. Potem si je dosežek želel ponoviti, pa mu ni uspelo. Po dvajsetih letih sedenja za računalnikom je ugotovil, da je vse bolj zarjavel in da je maraton vse dlje od njega. Ko mu je po naključju pod roke prišel tekaški program, se je odločil, da resno poskusi. Ta knjiga je poročilo, kaj vse se mu je ob tem dogajalo, piše oglasno sporočilo. Je meditacija o življenju. O preobrazbi pisarniškega zakrčenca. A ta človek ni kar nekdo (dodajam jaz). Je publicist, kritik, predavatelj, urednik. Samo Rugelj. Predstavljam si, da ure in ure presedi pred filmi. In ure in ure s knjigo. In kljub temu je obul superge in napisal: Delaj, teci, živi.

Spomnila sem se svojih klavrnih poskusov. Najprej so bile superge, pametne copate, so mi rekli v trgovini. Anatomska oblika zagotavlja, da peta med tekom popolnoma miruje. Nikakor ne moreš dobiti otiščanca. Nobenih težav ni bilo na tistih par kilometrih, ki sem jih naredila. Potem sem si kupila hlače, brez žepka. Stiskala sem ključ v dlani in še telefon ter zraven ugotavljala, da je uspešen tek najbrž tek praznih rok. Kar je spet vzelo nekaj mesecev razmišljanja. Leto potem so v modo prišle slušalke, glasba. Kolegi tekači so zatopljeno zrli proti oddaljenemu cilju, mene pa je ritem rock'n'rolla čedalje bolj živciral. Nikoli ne veš, kdo je tik za tabo, ne. Potem sem brala Murakamija. Da izvem, o čem govori, ko govori o teku. Ker sama nisem prišla dlje od »kdaj bo tega že konec«. Tako so minila leta mojih načrtov in teki brez moje udeležbe.

Čas je, da spet obujem superge, sem si rekla včeraj. Potihem. In brez velikih načrtov.