Dobro jutro: Prevzgoja

Najbrž ni prav veliko takih, ki bi tako kot jaz začeli jutro z ogledom koša za pasje iztrebke. Ko se z avtom peljem mimo, mi noga kar sama zdrsne s plina in že – kontroliram.

Nekega dne se je preprosto pojavil. Na blagem ovinku, pod staro jablano. Vsi smo bili blaženi od sreče, kako naša občina skrbi tudi za malenkosti, ki res veliko pomenijo za kakovost življenja. Pozitivne vibracije so prešle tudi v dejanja meščanov; nedolgo za pasjim košem so se na jablani pojavile doma narejena hišica za ptičke, po bližnjih drevesih gnezdilnice, pozimi je neka še neugotovljena dobričina začela po vejah obešati cmoke iz loja in semen.

Tudi ljudje smo se povezali med seboj v lokalni psihodinamiki, ki bi jo verjetno znal dobro opisati Arto Paasilinna. Nenadoma smo bili vsi polni »uradnih« črnih vrečk, ki smo jih poznavalsko vlačili iz žepa, ko se je približal kak sosed. Zdolgočaseno izmenjavo pogledov na vreme je nadomestilo angažirano opravljanje tistih, ki smo jih sumili, da ne pobirajo. Še huje, špekuliralo se je, da nekdo pod plaščem noči prihaja in krade pasje vrečke. Najbrž za zmrzovalno skrinjo, smo žolčno ugotavljali. Spoznali smo tudi, da je vrečk več modelov. Najbolj boleče je bilo, ko smo dognali, da nekatere niso neprepustne.

Tako smo se navezali na shemo, da zdaj vrečk takoj zmanjka, čeprav je teorija o tatu in zmrzovalni skrinji nekoliko zamrla. Ampak ni hudega. Prevzgoja državljanov je bila tako temeljita, da zdaj vsak dan zjutraj gledam pisano barvno mavrico, kako na vseh koncih štrli iz koša. Črne, uradne, so že dolgo v manjšini, navdušeno pa gledamo reciklažo vsega mogočega PVC-materiala. Ali nismo moderni?

Neverjetno, koliko življenja en sam koš za pasje kakce prinese v odmaknjeno ulico, kakršna je naša.