Dobro jutro: Prijaznost

O prijaznosti vsi radi modrujemo. Znamo povedati, kako pomembna je za dobro vseh nas. Z dejanji pogosto kažemo nasprotno. Nagonsko se v zapletenih situacijah pogosteje odzovemo z jezo kot z milino.

Šele ko nepričakovano naletimo na prijaznost drugih, se zavemo njene vrednosti. In če je ta začinjena z duhovitostjo, nam polepša dan. Kaj dan, ves teden, nemara mesec.

Pred kratkim me je prijaznost presenetila trikrat v enem tednu. Prvič na cesti. Prav tam, kjer v zavetju svojega avtomobila najraje bentimo, udrihamo po volanu, kažemo osle in samo navzočnost otrok v avtomobilu nas zadrži, da sočno ne zakolnemo. Včasih nas morda zamika, da bi vozniku svoje povedali na glas. Ste se že kdaj zalotili, da vas je od tega odvrnila samo misel, kaj če mi kaj stori? Oni dan je voznik iz drugega kraja spregledal znak stop in zapeljal predme. Na semaforju sem zato odprla okno in mu – nič jezno, nič prijazno – to povedala. Pripravila sem se na besedni napad, a je z nasmejanim obrazom samo prijazno rekel: »Gospa, a sem vas hudo izsilil? Oprostite.« Moja jeza se je razblinila.

Drugič sem pomotoma vtipkala napačno številko na telefonu. Dobrodušen moški glas mi je odgovoril, da je sicer res Milan in da bi se z veseljem dobil z mano, ampak da ni čisto prepričan, ali sem prav poklicala. Elegantno me je rešil iz zadrege.

In tretjič je prodajalka v trgovini deset minut pred zaprtjem v soboto zvečer imela še toliko dobre volje, da mi je potrpežljivo odgovorila na vsa vprašanja in me potem še odpeljala do police, kjer je bil želeni izdelek. Hotela se je prepričati, da mi je dala prave informacije. Ko sem se ji potem zahvaljevala in hvalila njeno prijaznost, se je nasmejala in rekla, potem pa tudi naslednjič pridite k nam. Bom, sem ji z veseljem obljubila.

Zdaj sem jaz na vrsti, da zaupanje v moč prijaznosti širim naprej.