Mrzlično vznemirjenje se je zadnje tedne stopnjevalo iz dneva v dan. In potem je danes nastopil prvi šolski dan. Posebej pomemben za vse tiste otroke in njihove starše, ki bodo šolski prag prestopili prvič.
Šolski sistem se nenehno spreminja in vsak si najbolj zapomni tistega, ki ga je sam doživel.
Včasih, denimo, je veljalo, da so si prvčki oprtali torbico na ramo in odkorakali v hram učenosti. Danes jih morajo čez njegov prag pospremiti starši. Včasih so zvezke in puščico nosili domov, danes jih puščajo v šoli. Zato je zdaj treba celo na vsako barvico, svinčnik in ravnilo izpisati inicialke malčka.
Kaj jih v prihodnosti dejansko čaka, si otroci težko predstavljajo. Prav tako njihovi starši. Vedo le, da je čas brezskrbnih popoldnevov na dvorišču ali igrišču mimo.
Naslednjih devet, trinajst ali sedemnajst oziroma osemnajst let bodo nad njihovimi glavami visele domače naloge, kontrolke, izpiti. Marsikdaj in marsikje se bodo učili po klasičnem sistemu, tudi ko se bo drugod uveljavilo e-izobraževanje s preverjanjem znanja po spletu. Naprednejše otroke in njihove starše, pa tudi v prihodnost zazrte učitelje, bo okorelost sistema nemara žalostila, celo jezila. Toda vedno jim bo ostalo na voljo nekaj tistih pomembnih podrobnosti, ki lahko spremenijo izkušnjo šolanja.
Vsak se namreč lahko odloči, da bo spodbujal tisto, kar je pri otrocih morda najbolj pristno – njihovo radovednost, ki nima meja.
Zakaj komar pika? Zakaj potem nastane bulica? Ali komar odleti, ko piči, ali ga moramo stresti z roke? Starši pogosto zgolj z enim ušesom slišimo tovrstna vprašanja; še večkrat jih celo preslišimo. Tudi učitelji se marsikdaj odzovejo le na tista, ki so v skladu s šolskim kurikulom.
Če bi kdaj pa kdaj poiskali odgovore nanje, tudi takrat ko smo utrujeni in sitni, in otrok ne zgolj odpravili s kratkim ne vem, bi morda šolanje postalo bolj vznemirljivo, če ne celo bolj zabavno. Za vso družino.