Dobro jutro: Razmazana ličila

V življenju se jim ne dogaja nič pretresljivega. Samo junij. Ta mesec je za nje pa tudi za očete, če se tega posla resno in predano lotijo, naporen. To je namreč mesec sklepnih prireditev. Končujejo se nogometna in glasbena šola, vrtec in šola; z nastopom oziroma razstavo se želijo izkazati nadobudni obiskovalci tečaja angleščine in likovnih delavnic, tekmovalci v krosu in gimnastičarji. Če imajo starši srečo, morajo v enem popoldnevu na en sam dogodek; in če imajo vrtec, šola ali prostočasna aktivnost še posluh za njihov delovnik, tega priredijo dovolj pozno popoldne, da se ga lahko brez skrbi udeležijo. Tisti, ki imajo smolo, zahtevnega šefa ali tri otroke, pa so pred velikim logističnim zalogajem.

A vrnimo se k objokanim mamam. Staršev, še posebno mam, ni težko spraviti v jok. Najpogosteje točijo solze ganjenosti, vzhičenosti in ponosa. Zadoščajo že pevski nastop, dobra podaja na nogometni tekmi ali abstraktna samoprezentacija v tehniki vodenih barvic. Najbolj osolzena pa je sklepna prireditev v vrtcu. Takrat se namreč končuje najbolj brezskrbno obdobje v življenju. Nikoli več ne bo najpomembnejše vprašanje, ali se bomo igrali, in najtežja odločitev, s kom bomo to počeli. Kako krivično! Namesto da bi življenje postajalo vse bolj brezskrbno, postaja najprej vse bolj skrbno, nato pa še vse bolj zaskrbljeno.

Zaključna prireditev v vrtcu, resda še brez ustreznega imena, v želji po imenitnosti drzno oponaša starejši sestri, maturo in valeto. Izza vrtčevskih ograj se je že preselila v eminentne dvorane, kjer starše prosijo, da slovesnega trenutka ne ovekovečujejo sami, saj bodo posnetek prejeli na DVD. Za pet evrov, seveda. No, sarkastične misli izginejo, ko sončki na odru zapojejo. Takrat se mame prepustijo solzam, očetje se široko nasmehnejo, angelčki na odru pa naredijo prvi veliki korak proti mladosti na stopnicah.