Dobro jutro: Rog obilja

Kako bi izvedel, kdo je zasadil tisti bobovec, ki tam gori na enem od haloških hribčkov tako ječi pod težo letošnjih plodov, da bi se mu zahvalil? Na srečo so se mu okrog debla razrasli srobot in vsiljive divje slive, da se lahko obtežene veje naslonijo na to zeleno blazino in se zagotovo ne bodo polomile niti po tem, ko bodo plodovi dokončno dozoreli.

Sklenil sem oni dan, da jih bom šel potrgat, saj nimajo ne gospodarja ne soseda, ki bi ju razveselili s svojo sočnostjo in svojo pripravljenostjo, da vso zimo v kleti potrpežljivo čakajo ali na lačna otroška usta ali na srajčko iz vlečenega testa za svoj zadnji dišeči nastop na kmečki mizi.

Po zapuščenih nekdanjih tako skrbno ostriženih senožetih, po nekoč skrbno ograjenih pašnikih in celo v opuščenih vinogradih se zdaj ponuja vse tisto, kar je narava pridelala sama. Ko so se zadnjič okrog rožnega venca sklenile zdelane roke gospodinj in gospodarjev, je začela na njihovih posestvih gospodariti narava sama v trajen spomin vsem tistim, ki so jo prej tam božali, častili in negovali. Letos je veliko pridelala: šibijo se stare slive »dranclov«, »kalank« in »remenikov«, ki bi ob zimskih večerih vse rade potočile žganjaste solze za jutranja šilca prebujanja; ob bobovcih rumenijo »mošančke«, »ledernjače« krepijo svojo debelo kožo, »kanade« dobivajo mokasto meso, »pšeničnice« pa so že prezrele popadale v praprot, ker jih ni prišel nihče obrat, pa čeprav bi stisnjene v kozarec teknile vsakemu otroku ob kosu rženega kruha. Ponekod vinske trte še kar rodijo, kot bi čakale, da se vrne gospodar: štajersko belino in domači šipon mu ponujajo, na že zdavnaj podrtih brajdah pa mu še vedno zori sladka muškatna izabela ...

Toliko pridelkov, pa nobenega obiralca. Toliko zdravega, pa nobenega iskalca zdravja. Toliko zelenja, pa nobenih utrujenih oči! Predvsem pa nobenih rok. Delavnih rok, ki bi jablane rešile omele, brajdam postavile trdne stebre, bobovce razbremenile pridelka.