Dobro jutro: Rojstni dan

Zbudim se nekoliko prej kot ponavadi, si obujem tekaške čevlje, ko mi med pripravo na tek v glavo udari strašna misel: »Danes sem leto dni starejša!« In medtem ko mi pesek šumi pod nogami, glasba pa skozi slušalke udarja v bobniča, tečem malo hitreje zaradi rojstnega dne in se spominjam pogovora s Tian Xiuying izpred nekaj let.

Stara je bila 104 leta, v ustih ji je ostal en sam zob, imela je vesele oči in spomine še iz zadnjih dni kitajskega cesarstva. Ko sem jo povprašala po skrivnosti dolgega življenja, se je glasno nasmejala in mi zaupala, da vsak dan veliko hodi in ne bere časopisov. Bila je nepismena.

Nekega znanega genetika sem nekoč vprašala, zakaj ženske povprečno živijo dlje od moških, akademik pa mi je iskreno odgovoril, da znanost tega ne zna pojasniti, vendar domneva, da zato, ker ženske pogosteje skrbijo za vnuke, občutek, da jih nekdo potrebuje, pa jih dalj časa ohranja pri življenju. In ko sem se med tekom po klancu navzgor nekoliko utrudila, sem se spomnila tudi svoje babice, ki je pri petinosemdesetih delala načrte za svojo prihodnost in vedno govorila: »Ko se bom postarala ...« Zato se ni postarala vse do svojega 98. leta starosti.

Ko sem že premagala klanec in se vračala proti domu po prijetni poti navzdol, sem se spomnila še najnovejših statističnih podatkov, po katerih ženske najdlje živijo v Hongkongu in povprečno doživijo 86,7 leta, moški pa najvišjo starost dočakajo v Švici, in sicer 80,2 leta. Smešno si je predstavljati stare Švicarje in še starejše Hongkonžanke, ki drug drugemu pripovedujejo o tem, kakšno je zdravo življenje, in glasno ugotavljajo, da pravzaprav ni pomembno, ali živimo v gorah ali ob morju, treba je le imeti neki razlog za obstoj in čim manj misliti na slabe stvari.

Ko sem sezuvala tekaške čevlje in se pripravljala za nov delovni dan, sem se spomnila besed starke Tian: »Leta so samo številke. Pomembno je, kako se počutiš.« In spet sem bila mlada.