Tiskane izdaje
Tista nenavadna trojka ob hišnem bazenu, globoko pod ekvatorjem, je pred leti v galerijo mojega spomina prispevala eno najlepših slik s sporočilom. Prizor se je odigral v domovanju v Afriki rojenega Italijana in njegove starejše partnerice, angleške humanitarke, ki se je v Bocvani posvečala Bušmanom in kulturni dediščini. Že nekaj desetletij je Bocvana idilična afriška država, ki je za neafriške medije ni – ker je nezanimivo mirna.
Tisoče kilometrov severneje je Gambija, najmanjša država celinske Afrike. Državica je revna – in zato za večino sveta nezanimiva. Pred pol stoletja je od tam na sever odšel mož, ki se je v svoji novi domovini Norveški poročil z domačinko. Najsterejša od njunih petih otrok je Haddy N'ije. Ker je novinarka, pevka, politična aktivistka, predvsem pa človek, ki nadpovprečno veliko vidi in razume, je bil intervju z njo v Delovi prilogi Ona pravi balzam za dušo. Govori preprosto in se dotakne tistega, kar množice zahodnih »poznavalcev« iščejo kot sveti gral: razlog, zakaj so ljudje v razvitem svetu tako nesrečni in sami, tudi če do 40. leta živijo pri mami.
Haddy N'ije je lani prvič v življenju obiskala Gambijo. Razlika, ki jo je opazila: v Gambiji se človek lahko vedno zanese na družino, v zahodnem svetu pa posamezniki računajo na sistem. Tam je pomoč soljudem tako samoumevna, da se o tem ne govori, pri nas obstajajo sistemi, ki kljub goram zapisanih in izgovorjenih besed ne delujejo.
Tistega toplega sončnega popoldneva v Bocvani se je iz hiše primotovilila drobna prikazen z velikimi očmi, ki pa niso več videle. Čivava, častitljive starosti 17 let, je z gracioznim korakom majhne dive stopicljala naravnost proti bazenu. Še nekaj pedi … Izza vogala je vajeno prikorakal star ovčar in jo z gobcem nežno frcnil od roba. Elegantno je spremenila smer in odsanjala drugam. Ker se je nevarnost kmalu ponovila, je iz sence pritekel osivel labradorec in naredil enako kot prej tovariš. Tako sta ostarelo damico sprehajala do mraka.
