Tiskane izdaje
Potegnjena nazaj in pogreznjena v udoben material sedežne garniture sedim med dvema Francozinjama. V sredi sem, skoraj stisnjena med njima, prekratke noge mi neudobno visijo kakšen centimeter nad tlemi. Profesionalna situacija zahteva zakrčenost telesa, ni se primerno razkomotiti, čeprav noge hrepenijo po stiku s podom, medtem ko se oči lovijo zdaj z eno, zdaj z drugo sogovornico.
Političarki sta, senatorki. Ne, drugače je: na eni strani sedi Madame le Sénateur, na drugi pa Madame la Sénatrice. Čeprav sta obe stari več kot 60 let in se politično postavljata na desno, starejša želi, da se jo naslavlja z nazivom senator, medtem ko se druga čuti senatorka – poistoveti se z izrazom, ki ga v francoskem zgornjem domu parlamenta dosledno uporablja levica.
Jezik je ogledalo, zrcalo s spominom in vizijo. Besede grejo svojo pot, kažejo, kaj vse naplavlja življenje, kako se spreminjajo realije, v kakšni odbojni privlačnosti sta spola. Gospa, ki se ima v materinščini za senatorja, stavi na konservativnost: ne mara novih izrazov, ki so sad feminizacije družbe, zvenijo ji slabo – »ker spreminjajo francoščino«. Senatorka po drugi strani pravi, da poskuša razmišljati napredno, ubrano z dobo, v kateri smo.
V jeziku je mogoče obstati, se kar zagozditi. Ali pa zlagoma napredovati. In hiteti, morda celo prehitevati. Govorica razkriva posameznikov politični nagib, vse prvoosebne izbire in seveda še provenienco: od kod sem, kaj sem, kdo sem, kako sem. Po jeziku se da seliti, prehajati iz enega registra v drugega, o njem je sploh mogoče modrovati na dolgo in široko, najbolj pa je pomembno, da se v lastnem izrazju počutimo dobro.
Medtem ko se Francozinji iskrivo pomenkujeta o besedah, mi je prijetno, pa čeprav sem v prisilni drži in z nogami, ki nimajo stika s tlemi. Jezik, sploh tuji, je lahko tudi strast, intelektualno zatočišče, pot drugam, čas za hrepenenje.
