Dobro jutro: Še ena poletna zgodba

Jesen je pred vrati, čas za še eno nostalgično zgodbo iz dni, ko smo se hladili ob morju, v gorah ali v mojem primeru – v Stari Ljubljani. Saj se poznamo, ljubitelji psov: če vidimo posebno prijazne pasje oči, ne moremo mimo. Kaj bi to, brez pobožanja ne moremo mimo niti najgršega pasjega primerka, še posebno tedaj ne!

Moja pasja lepotica je tistega avgustovskega popoldneva k sebi privabila tudi ameriški par, ki je potoval po Evropi. Pasji ljubitelji sprašujemo samo po imenih psov, ne ljudi, zato ne vem niti njunega imena, sta pa turista iz Seattla povedala, da si bosta svoj drugi dom morda ustvarila v Sloveniji. Že dolgo si želita tudi domicil v Evropi in letošnje popotovanje ju je prek Francije in Italije na poti v Dubrovnik popeljalo tudi v našo državo, ki ju je navdušila bolj kot vse druge. »Ljudje so iskreno prijazni in topli,« sta povedala.

Če beremo časopise, naj nam bo odpuščeno, če bomo to spregledali. Politika in gospodarstvo sta polna novic o goljufanjih, sovražnosti do drugih in drugačnih. Tisti, ki živimo zunaj, vemo, da je tako tudi drugod po svetu, še posebno v Ameriki, kjer se je zadnja leta razširila navada, da ljudje po vrtovih razobesijo plakate s svojimi politiki: sosed zato včasih ne pozdravlja soseda! V majhni Sloveniji pa so takšne spremljevalke politične in gospodarske svobode morda še bolj moteče; ni dovolj mest, vasi in služb, da bi se nasprotniki porazgubili. A vseeno je res: Slovenci znajo biti tudi iskreno topli in prijazni. Veliko jih tudi v revežu vidi človeka, mnogi pomagajo tistim najbolj na dnu.

Iz slovanske mitologije poznamo boga Triglava, vladarja neba, zemlje in podzemlja, svetlobe in teme. Oči in obraz božanstva je pokrivala zlata tiara, menda zato, da ne bi videl človeških grehov. Ali je zato bolj videl dobro v človeku?