Dobro jutro: Še ena poletna

Toda vse zlate niti, na katerih visijo zgodbe zadnjih treh mesecev, še niso potrgane; nasprotno, nekatere se bodo začele krepiti. Tudi jaz imam eno tako.

Bilo je sredi julija v severni Franciji, Bretanija. S sopotnico, ona vozi, se peljeva skozi mestece, ki je le streljaj od atlantske obale, kamor gre neumen turist – in turist je rad neumen – gledat velikanske valove. Ves dan rahlo dežuje, kar je v nasprotju z vremensko definicijo pokrajine, ki pravi, da je tam večkrat na dan lepo vreme.

No, v tistem mestecu, na priobalni cesti, promet teče v strnjeni koloni, opazim na majhnem trgu dva policaja na motorjih. Eden očitno bulji v naju. Tako očitno, da pogledam v vzratno ogledalo in vidim, kako pomigne svojemu kameradu in takoj speljeta. Vse mi je jasno: nisem privezan, kakor pač nikoli nisem. Hinavsko si oprtam pas. Na križišču je starejši in tudi močnejši policaj, ki je buljil, zapeljal pred naju in z rokami povprašal, ali greva levo ali desno. Desno. Speljal je in kmalu ustavil najprej sebe s kompanjonom, nato pa še naju. Sopotnica je spustila okno, ga prijazno, drugače ne zna, pozdravila in vprašala, kaj je narobe. Po francosko. Policaj se je na široko ustopil in spregovoril z nepozabno žuborečim glasom:

»Zakaj ne po slovensko?!«

Kaj naj rečem! Še zmeraj je rosilo, v zraku vonj po Atlantiku, z levico sem kot Judež zlatnike stiskal pas. Gospod policaj je sin slovenskih staršev z Babnega Polja, vsako leto prihaja, tukaj ima prijatelje iz otroštva. In letos, v drugi polovici avgusta, naj bi spet prišel. Vedno preži na redke slovenske registracije, je dejal, in vsakogar ustavi, da bi se malo pogovarjal po slovensko ...

Lepo smo se pomenili. Upam, da je preživel vroč dopust na mrzlem Babnem Polju. In če je tako, se lahko poletje zaradi mene brez velikih bolečin tudi konča.