Dobro jutro: Se vam kaj fržmaga?

In iz katerega jezika? Pred leti smo kar naprej poslušali tetice in babice, ki se jim je kar naprej nekaj fržmagalo. Če nismo pojedli vsega kosila, če letina stročjega fižola ni bila obilna, če ni bila povabljena na sosedovo ohcet. »Se mi mau fržmaga.« S tem se je tožba dramatično učinkovito končala.

Spomnim se neke poletne šole slovenskega jezika, na kateri so pred leti, ko so tja navadno prihajali potomci naših izseljencev, spraševali po besedi, ki se jim zdi v slovenščini najtežje izgovorljiva. In so naštevali: nahrbtnik, Šuštarski most, življenje, ljubezen, čmrlj ... Neki Kanadčan je na dan privlekel tudi fržmagati. Ne, smo ga popravili, to pa ni čisto slovenska beseda. Začudeno nas je gledal, tako je vendar govorila njegova teta s hriba nad Horjulom.

Zdaj se nam je za mizo, polno Slovencev, zafržmagalo, da smo to besedo skoraj pozabili. V bistvu nam je bilo žal za časi, v katerih je največjo užaljenost kazala ta blagozvočna besedna poslastica, ki te zaščemi na jeziku (če jo izgovoriš) in v ušesu (ko jo zaslišiš). Ni mi dalo miru in sem poklicala na inštitut za slovenski jezik. Dr. Torkar je natančen: v etimološkem slovarju slovenskega jezika iz leta 1976 je ob geslu fržmagati se zapisan pomen zameriti, milo storiti. Izraz izvira iz srednjevisokonemškega versmähen, novonemškega verschmähen, ki pomeni zaničevati, zavračati. V drugem slovarju je zabeležen zastareli glagol žmagati v pomenu sramotiti, psovati, klevetati, potem so tu razne variante v različnih dialektih. Beseda, po kateri se nam je milo storilo, je precej trdoživa. A časi zanjo so očitno vseeno pretrdi.