Dobro jutro: Šest

Šest besed vsak dan dene dobro. Premišljenih besed, kakršne je spesnil Hemingway: »For sale. Baby shoes. Never worn.« Na prodaj: otroški čeveljci, nikdar nošeni. Književnost si jih je zapomnila.

Ameriškemu avtorju je bil zapis menda ljub kot le malokateri, in tudi bralci so v oglasni zgodbici prepoznali presunljivo žalost.

(Spletno) mikroliteraturo v šestih besedah, dobro postavljenih na pravem mestu in o pravem času, mislijo v angleščini in francoščini, tudi v španščini in seveda še v drugih jezikih. Nič novega ni, odkar se je to pred skoraj stotimi leti v nekem baru prelomno posrečilo Ernestu Hemingwayu; sploh pa je igračkanje z jezikom tako in tako stalnica miselnih telovadcev. Med bolj drznimi so bili, denimo, surrealisti, ki so zasluge za pogosto težko berljiva besedna prijateljstva pripisovali podzavesti (kaj zato, če so jo pri tem pridno popravljali!), in precej drugače si prav tako v francoskem okolju že od 60. let prejšnjega stoletja dajejo duška »ulipojevci«.

Člani društva OuLiPo, delavnice potencialne književnosti, med katerimi je tudi pri nas dobro znani pesnik Jacques Roubaud, so vsebino podvrgli strogim pravilom forme. Vsebinski izzivi, ki si jih pri tem postavljajo, še zdaleč niso literarni »krnekizem«, ampak model, kako smiselno ustvarjati in bogato sporočati, po jasnih zakonitostih: brez posameznih glasov ali črk, denimo, ali celo v smeri, ki je nasprotna običajnemu branju. Miselna akrobatika, ki jo tovrstno pisanje zahteva, je sad iskrivosti in tudi kondicije.

Literatura je spogledljivka, rada flirta z vsemi in vsem. Od nje, ki se nam pogosto zaman ponuja, bi se lahko marsikaj naučili: kako kakšen dan, za higieno duha, prepovedati obremenilno besedo, ki smo je že dodobra siti. Ali kako v šestih besedah izraziti bistvo. Na primer: Zlato pravilo – ne forma, ampak vsebina! Še drugače: Ne kam, ampak kako in kdaj.