Dobro jutro: Stara šara

Včasih je vse, kar potrebuješ za izum, kup stare šare in domišljija. Za Thomasa Alvo Edisona, avtorja te misli, se je ta recept očitno obnesel, morda pa je uporaben tudi na drugih področjih. Če česa, nam v Sloveniji ne manjka stare šare, pa najsi gre za povsem konkretne reči ali pa za miselne vzorce, ki se nikakor nočejo spremeniti. Še več, vse bolj se zapletamo v nostalgijo po nekakšnih idiličnih dobrih starih časih, ki jih seveda nikoli ni bilo (ne smemo pozabiti, da bo čez nekaj desetletij nemalo ljudi tudi sedanje obdobje označilo za dobre stare čase), zagledanost v preteklost pa postaja že obupno zoprna in dolgočasna.

Kar nam torej manjka, je domišljija. Takšna ustvarjalna, nora, neulovljiva, ki se izogiba vsem omejitvam, pravilom in racionalnim argumentom, ki se ne ozira na preteklost, saj je ne glede na stare modrosti o zgodovini kot učiteljici življenja preteklost za nas očitno zgolj breme, travma in vir stalnih napetosti in konfliktov. Bi bilo mogoče obrniti novo poglavje na podlagi Edisonove misli?

Na videz se to zdi nemogoče, veliko preveč ljudi pri nas prav sadomazohistično uživa v premlevanju enih in istih tem iz slovenske polpretekle zgodovine, vendar ne manjka primerov v zgodovini, ko je lahko že razmeroma majhna skupina ljudi naredila presenetljiv preobrat. Res, da tudi takšne skupine ljudi pri nas ni videti, ampak zagotovo se skriva kje v anonimnosti, umaknjena v intimo se je distancirala od prozaičnega vsakdana in ne vidi smisla v nobenem angažmaju.

Prej ali slej, v tej ali naslednjih generacijah se bodo gotovo pojavile takšne skupine ljudi, ki ne bodo več kar sprejemale utrujajočega in jalovega javnega diskurza o povsem irelevantnih temah, staro šaro partizanskih in domobranskih uniform pa bodo ali ukrojile v nov, moderen dizajn ali pa jih bodo preprosto pometale stran. In se oprle zgolj na domišljijo.