Dobro jutro: Stisk roke

Z izjemo turističnih oziroma kulturnih obiskov se redko znajdem v cerkvi. Ne gre za kakšno averzijo do te institucije, tako pač je. Izjema so le posebni dogodki, denimo pogrebi, ki so zame skoraj edina priložnost za udeležbo pri bogoslužju.

Maše zadušnice so seveda posebna zvrst obreda, ki ima svoje zakonitosti, vendar je zaključek enak kot sicer, ljudje se rokujejo, in to ne samo tisti, ki se poznajo, temveč tudi popolni neznanci.

Občutek je nenavaden in tuj. Čeprav se vsak dan rokujemo z ljudmi, ki jih ne poznamo, je izkušnja v cerkvi posebna. Stisk roke bi moral imeti tukaj drugačen, poseben smisel in namen in šele ob teh priložnostih se zavemo, kako neosebna in površna je naša vsakodnevna komunikacija.

Ko se znajdemo iz oči v oči z neznancem in bi si morala seči v roko v znak naklonjenosti, se znajdemo v zadregi in zadevo končamo kar se da na hitro.

Izkušnjo bi morda kazalo prenesti tudi v bolj profane prostore in okoliščine. Vsak stisk rok bi bil lahko nekaj več kot le brezosebna vljudnostna gesta, enako bi lahko veljalo za pozdrave, kot sta dober dan ali nasvidenje.

Velikokrat se norčujemo iz Američanov in njihove kurtoazne plehkosti, ko ob vsakem srečanju izjavijo tisti obvezni »kako ste«, čeprav vsi vemo, da jih v resnici sploh ne zanima, vendar očitno tudi drugod ni veliko bolje.

Začetek bi bil vsekakor težak, morda pa tudi zabaven. Stisk rok z iskrenim veseljem nad srečanjem (to bi moralo veljati za vse, in ne le, če naletimo na očarljivo osebo), dober dan in nasvidenje pa bi pomenila, da resnično želimo nekomu dober dan in da se z njim še nameravamo srečati.

Vsi tarnamo nad domnevnim pomanjkanjem vrednot, kar je postalo že utrujajoča vseslovenska mantra, morda pa bi lahko začeli s temi malimi koraki.