Dobro jutro: Suša

Pogled na naš vrt je res klavrn. Solata, radič, rukola so že mesec dni presušeni in »pokojni«, korenček bomo morali s hiltijem izvrtati iz zemlje, peteršilj ima še tri zelene liste, krompirja ni več, kmalu bo pobralo dišavnice in artičoke, drobnega paradižnika je ravno še za teden dni. Češnjam rumenijo listi dva meseca prezgodaj, zelenica je vsak dan bolj rumenica. Živim v vsak dan večji puščavi.

Istrski vodovod je zaprl prhe na plažah, rižanski bo to storil danes.

Kdo se še spominja suše iz osemdesetih? Prišel si iz morja ves slan, pozneje prepoten in pikast si komaj čakal sladke vode. Namesto blažene odrešitve pa je iz pipe samo pihalo, trzalo in nekaj klokotalo.

Še huje je bilo, ko te je doletelo sredi umivanja. Dodobra namiljen in šamponiran pod suho prho. Privoščite si to avanturo! Nekaj znancev je poskusilo z milom v morju. Pa se ne obnese. Žajfa se v slani vodi nekako ne počuti dobro. Tudi občutek za varovanje okolja z milom v morju ni ravno prepričljiv.

Ampak, koga v taki suši še briga za okolje? In potem smo si doma delali rezerve, iskali zadnje curke vode, polnili vedra, posode, škafe ...

Ko zjutraj poslušam Braneta Gregorčiča, je vsako jutro odločneje bolj res, da je imel solinar prav. Že sredi julija je rekel, da po njegovih beležkah nič ne kaže na dež pred sredino avgusta. Ko pogledam skozi okno k sosedi, ima še daleč največ zelenja v okolici. Stara Pirančanka je ohranila vodnjak, ki so ji ga zapustili že njeni pradedje.

Vodnjak je lahko čudež tehnike. Naj si arhitekti, ki šarijo po Piranu, ogledajo, kako so pred 250 leti gradili vodni hram na Prvomajskem trgu, in naj se vprašajo, ali bodo tudi njihovi vodnjaki še zmeraj polni vode čez 250 let. Kaki polni! Zakaj bi jih sploh gradili!

Seveda.