Dobro jutro: Tujci v vasi

Razred ljubljanskih srednješolcev je v začetku oktobra odpotoval na Primorsko. V vas kot iz škatlice, z enim najlepših pogledov na slovensko morje. Delovno-raziskovalni tabor se je imenovala njihova misija. Naloge so bile jasne, skupine razdeljene, prva se je osredotočila na oljke, druga na vinsko trto, tretja na usodo lokalnega narečja ... Razporedili so se po okolici in iskali žive vire svojega raziskovanja. Tako je sedmerica iskala prebivalce, da povejo, kakšno je življenje danes in kako je bilo včasih. Dolgo niso imeli sreče in razen potepuških psov niso srečali nikogar. Ko so kako uro tavali od hiše in hiše, pa so le naleteli na domačina, ki je popravljal svojo mehanizacijo. Takoj jim je zabrusil, da je vse šlo na slabše. Zelo na slabše, se je popravil. Kar je zagotavljala preteklost – in to je bila menda močna živinoreja – jim je vzela »ljubljanska gospoda«. Problem danes pa so slabe pokojnine. Tudi za te so po njegovem odgovorne »ljubljanske mestne srajce«. Ljubljančani so vse vestno zapisali v poročilo.

Prebrala sem ga in se spomnila vročega poletnega večera na Korčuli. Znašla sem se na gasilski klopi sredi razpadajoče kulturne dvorane majhnega kraja, v kateri je potekal kulturni večer z nabirko. Za našo novo dvorano, je pisalo na plakatu. Prišli so skorajda vsi domačini in nekaj turistov. In kaj smo gledali: en sam nasmeh. Nastopili so otroški pevski zbor, ki mu je dirigiral župnik, mladinski bend, nekoč del zbora, za konec pa je trideseterica fokloristov združila oder in dvorano in rajanje na trohnečih tleh se je začelo. Župan je obljubil, da bo storil vse, da sredi kraja ne bodo imeli več kulise iz »kakega Kusturičevega filma«. Vsi smo odšteli nekaj bankovcev za to prihodnost. Pa čeprav je nikoli ne bomo videli.

Na tistih gasilskih klopeh sem pomislila, kako si nekje tujec, pa se počutiš doma. Spet drugič si doma, a ti dajo vedeti, da si pravzaprav tujec.