Dobro jutro: V analognih čarih

Nemčija velja za tehnološko velesilo, s prenosnim telefonom je mogoče plačevati vse, od jutranjega rogljička do letalske karte, pravzaprav je ta napravica nadomestila ne samo računalnik in bralnik, temveč tudi gotovino in kreditne kartice, še malo in bo povsem v redu, če se boste z njo tudi legitimirali. Prav tako je tako rekoč povsod na voljo dostop do brezžičnega omrežja, elektronsko pošto lahko berete ali zgolj brkljate po spletu na vlaku, v avtobusu in tudi v nekaterih taksijih.

Obstaja pa tudi druga Nemčija, kjer je medmrežje še vedno tabu. Nekateri hoteli, denimo, vsaj tisti, v katere so nas namestili organizatorji festivala Ruhrtriennale. V prvem hotelu si na recepciji sicer lahko zaprosil za kabel in se priklopil, vendar je bil prenos podatkov tako počasen, da je človek prej ali slej obupal. Ali pa je še pred njim obupal računalnik. Še bolj v slogu stare romantične Nemčije je bil hotel Beethoven v Bonnu, kjer je bil teoretično za goste sicer na voljo iPad v preddverju, praktično pa je bil pokvarjen.

Padlo je nemalo opazk, kako lahko novinarje z vsega sveta, od Južne Koreje, Islandije do Turčije namestijo v hotel, kjer ni spleta, vendar se je na koncu vse nekako izšlo. Pač v smislu, da smo bili skoraj teden dni odklopljeni od digitalnega sveta in smo uživali zgolj v analognih čarih.

Ne nazadnje, kaj vse je napisal Beethoven – njegova rojstna hiša je bila poleg hotela –, pa ni imel dostopa do medmrežja, kaj šele računalnika. Bogvedi, kaj bi se zgodilo z njim, če bi svoj prvi klavirski koncert v C-duru objavil na youtubu, pa bi ga vsi spregledali.

Verjetno bi se v obupu lotil česa bolj uporabnega, mi bi ostali brez njegove glasbe, Bonn brez njegovega festivala, Evropa pa brez himne.